Ko seks seka… ampak ne v postelji temveč v glavi!
Zopet jok. Pri obeh. Vsak v svoji sobi in sam v sebi. Marsikateri par svoje težave rešuje med rjuhami, ona dva ne. Njune težave ležijo med rjuhami. Njuno spolno življenje se je spremenilo v bojišče. On lovi njene orgazme, da bi jo zadovoljil. Ona je na preži, da ne naredi kaj narobe, da mu ne bi prišlo prehitro. Ni več spontanosti med njima. Vse se kontrolira. Njegov gib, njena kretnja, njegov vzdih, njeno gibanje… In vedno znova ju vse skupaj pripelje do vročega prepira, ki se ponavlja in ponavlja.
On krivi njo, da ima prezgodnje izlive zato, ker se premalo ljubita. Da potrebuje večkrat. In ko se že ljubita ona ni z ničemer zadovoljna. Nič, kar ji naredi, ji ne paše. Ne počuti se več sproščenega v spolnosti, ima občutke manjvrednosti. Očita ji, da v postelji sploh ni več moški, da mu je požrla vso moškost. Da se počuti ponižanega in nesposobnega… in osramočenega. Da je kot moški v posteljo odpovedal. In za to je kriva ona.
Ona krivi njega, da ji ni več do spolnosti, ker je zanj postelja postala atletska steza. Tek na hitre proge. Ki je zanjo vedno prehiter. Da potrebuje več predigre, več prostora, več čutenja, da bi jo lahko zadovoljil. Že večkrat mu je dejala, naj jo »lupi kot čebulo«… Pa do tega ne pride nikoli. Mogoče odvije olup ali dva in potem konec, ne zdrži več. Da se mu ne more odpreti in čutiti svoje telo, ker jo je strah, da bo s tem samo prilila bencin na ogenj in bo prehitro prišlo do njegove eksplozije. Da se bolj ukvarja z njegovim telesom, kot z svojim. Da ga želi naučiti, kako funkcionira njeno telo, pa ji tega ne dovoli. Da se ne ljubi z njim zaradi orgazmov, ki se pri njem vrstijo kot po tekočem traku in zaradi katerih ona vedno ostane žejna zraven vedra vode.
On ima vsega dovolj. Ve, da je pri sebi poizkusil vse. Kljub vsemu jo ljubi in zanjo bi naredil vse. Pa ne more. Ne zmore… On o vsem tem molči pred drugimi kot grob. Z nikomer se ne pogovori o tem. Tišči v sebi in sam bije svojo bitko z seboj. Z svojimi občutki.
Ona ima vsega dovolj. Ve, da je pri sebi poizkusila in preizkusila vse. Kljub vsemu ga ljubi in zanj bi naredila vse. Pa ne more. Ne zna… Ona se pogovarja o tem z najboljšo prijateljico, kateri lahko zaupa vse in jo razume. Vendar problem se ne reši.
Njuni pogovori niso več pogovori ampak obtoževanje drug drugega. Iskanje krivca. Njuna postelja pa ostaja hladna in prazna naprej; on in ona vsak v svoji sobi… sama in tišina je prevzela nadzor med njima.
Tole zgodbo sem napisala z razlogom. In sedaj čakam. Na vašo reakcijo. Na vaše rešitve, predloge, vaš pogled na težave med rjuhami. Mogoče celo z lastno izkušnjo… Nekomu boste/bomo z vašim razmišljanjem zelo pomagali. Mogoče pa bomo še kakšnemu naključnemu bralcu/bralki pomagali, ki se tudi “bode” z podobnimi težavami in ga je sram o tem govoriti in sam pri sebi išče rešitev/ve, tako kot On v naši zgodbi. Torej; zaprite oči in odprite srce….
