To vprašanje sem nekega jutra zastavila nekaterim od svojih učencev, od katerih je bila večina poročenih. Vsi so prikimali, kar je pomenilo da. Toda glej, kako so bili osupli, ko sem jim za domačo nalogo naročila preprosto, naj gredo domov in se zahvalijo svojemu zakonskemu partnerju.
V sobi je bilo zaznati očitno nelagodje. Naposled se je Lottie, ki je bila poročena že 25 let, opogumila:
«Zakaj naj bi rekla hvala svojemu možu? Vesel mora biti že zato, ker sem poročena z njim!«
»Lottie, in zakaj ste poročeni z njim?« sem jo vprašala. Njen odgovor je bil precej nejasen, češ, »brez mene bi bil prava zguba, razen tega pa bi bilo z ločitvijo preveč težav.« Ponovila sem svoje vprašanje. Precej vztrajnosti je bilo potrebno, tako z moje strani kakor z strani razreda, da je naposled lahko priznala, da ji mož med drugim tudi marsikaj daje: družbo, finančno varnost in občutek, da ni sama. Rekla sem ji: »Prav – in zdaj pojdite domov in se mu za vse to zahvalite!«
Ko smo se zbrali naslednjič, sem na obrazih učencev opazila še večjo osuplost kakor prejšnjikrat. Prej niso verjeli, kako težko je priznati partnerjem kako zaslugo. Nekateri so nalogo zmogli opraviti, pa čeprav obotavljaje, drugi pa tega sploh niso bili sposobni storiti. Nekaj jih je reklo, da so se skušali zahvaliti tudi svojim otrokom in staršem, a tudi do tega so se s težavo pripravili. Prvič v življenju so se bili primorani vprašati, koliko v resnici znajo dajati.
To nikakor ne pomeni, da niso marsičesa prispevali na drugih področjih svojih medčloveških odnosov. Zvečine so povsem zadovoljivo skrbeli za dom, vzgajali otroke in opravljali druge zakonske dolžnosti. Toda, ali so resnično dajali? So sploh vedeli, kaj to pomeni? Ali pa so se šli zgolj igro »Ti meni – jaz tebi«?
Po navadi se ravnamo po nepisanemu načelu »daj – dam«. Le redki znajo pristno dajati, ne da bi v zameno kaj pričakovali – denar, spoštovanje, ljubezen in podobno. Morebiti bo kdo rekel: »In kaj je narobe s tem, če človek dobi nazaj?« Na to odgovarjam: »Čisto nič«, toda; če dajemo samo zato, da bi v zameno kaj dobili, se bo naš strah samo večal. Ali dobivamo nazaj dovolj?
Tako mišljenje v vas izzove hudo potrebo po nadziranju drugih, saj morate nenehno paziti, da ne bi bili za kaj prikrajšani. Če pa morate toliko truda vložiti v nadziranje okolice, ta ruši vaš duševni mir in v vas ustvarja jezo in nezadovoljstvo.
Iz knjige Čar samozavesti – Susan Jeffers
