Arhiv za Avgust, 2007
Purple rain
Honey I know, I know, I know times are changing
Its time we all reach out 4 something new
That means u 2
U say u want a leader
But u cant seem 2 make up your mind
I think u better close it
And let me guide u 2 the purple rain
Purple rain purple rain
Purple rain purple rain…
Ta pesem od Princa je danes kot nalašč za ta deževen petek. Paše… Sedim v pisarni, po radiu nežna baladica v odzadju pa šum dežja. Glasba dežnih kapljic, ki padajo na okno in igrajo svojo melodijo. Nasmeh na mojem obrazu…
Indijanska modrost
Knjige belega človeka mi ne zadostujejo.Veliki duh mi je dal možnost učiti se v visoki šoli narave- gozdov in rek, gora in živalskega sveta. ( Tatanca Mani- Stoney) V življenju Indijanca, ni slabih dni. Tudi, če so časi še tako težki- vsak dan je dober. Zato ker si pri življenju, je vsak dan dober. (Henry old Coyote
Ali veš, da drevesa govorijo? Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Vendar beli ljudje ne poslušajo. Nikoli niso želeli poslušati nas Indijancev in bojim se, da niti drugih glasov iz narave ne bodo poslušali. Jaz sam sem izvedel veliko od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o velikem duhu. ( Tatanga Mani Stoney ) Kadarkoli rdeči človek zagleda nekaj veličastnega v naravi, se ustavi in jo slavi. Ni mu potrebno slaviti enega samega dneva od sedmih, ker so mu vsi enako sveti. (Ohyesa- Sioux) Jaz sem zemlja, moje oči so nebo, moji udje drevesa, jaz sem skala in globina vode. Nisem tukaj da bi vladal naravi ali jo izkoriščal, jaz SEM narava. (Hopi Indijanec)
Te dni prebiram
“Ko nisem imel česa izgubiti, sem sprejel vse. Ko sem nehal biti tisti, ki sem nekoč bil, sem se našel. Ko sem se ponižal in kljub temu šel naprej, se dojel, da sem svoboden, da lahko izberem svojo usodo. Ne vem, če sem bolan, ali je bil moj zakon samo sen, ki ga nisem dojemal, dokler je trajal. Vem, da lahko živim brez nje, toda rad bi jo ponovno videl, da ji rečem, česar ji nisem rekel v skupnem življenju nikoli: ljubim te bolj, kot sebe. Če bom to lahko rekel, bom lahko naprej živel v miru - ker me je ta ljubezen odkupila.”
Ta odlomek je iz knjige Paula Coelha “Zahir”, ki jo te dni prebiram. Šment, pripravil me je do nečesa, kar sem sama že nekaj časa odlašala. Pa ves čas v sebi čutila, da je to TO! Coelhova knjiga vedno vstopi v moje življenje takrat, ko sama mencam. No, razen knjige “Veronika se odloči umreti”, te nisem še brala. Sem začela, pa nisem prišla do konca… In vsaka njegova knjiga je imela v nekem mojem obdobju življenja sporočilo, ki je bilo tako glasno, da ga je bilo nemogoče preslišati, ker mi je misel venomer odzvanjala v glavi, znova in znova. Tudi sedaj nič drugače. Še dobro, da Coelho izda knjigo približno na vsake dve leti…
Moja moč
Ne preostane mi nič drugega,
kot razpreti roke in sprejeti.
Ne preostane mi nič drugega,
kot razpreti roke in doživeti.
Pasti na kolena
zame ni sramota.
Priznati sebi,
da sem nemočna
zame ni slabost.
V ponižnosti je vsa moja moč!
Čivka
