Sanje
Nekega čarobno lepega večera boste srečali svojo dušo dvojčico, popolno osebo, ki bo ustrezala vašim potrebam in izpolnjevala vse vaše želje. Je tako? Ni! Ta fantazija, ki jo popevkarji in pesniki tako radi ponavljajo, izhaja iz spominov na maternico, kjer smo bili tako varni in tako zelo »eno« s svojo materjo; nič čudnega, da nas že vse življenje mika, da bi se vrnili tja. Vendar, na grobo povedano so to samo otročje sanje. Neverjetno pa je, kako trmasto se jih oklepamo, ko nam dejanskost govori drugače…
To je bilo povedano že tolikokrat v vseh časih. Vsi religiozni ljudje so govorili: »Sami prihajamo na svet, sami gremo iz njega. Misel na skupnost se zbudi ravno zato, ker smo sami in ker nas samota boli. Samoto hočemo utopiti v odnosu z drugim.
Zato se toliko ukvarjamo z ljubeznijo. Poglejte, zakaj gre. Po navadi mislite, da ste se zaljubili v žensko ali moškega zato, ker je lepa, ker je lep. To ni res. Zaljubili ste se ravno zato, ker ne morete biti sami. Hoteli ste se zaljubiti. Tako ali drugače ste se hoteli izogniti sebi. In so ljudje, ki se ne zaljubijo v ženske ali moške – ti s zaljubijo v denar. Gredo na pot denarja ali na pot moči – postanejo politiki. Tudi to je izogibanje samoti.
Nihče, pa naj je to vaš sedanji partner ali prihodnji ali bivši, o katerem sanjate, nima obveznosti, da vam prinese srečo na pladnju – in tega niti ne more, tudi če bi še tako želel. Prava ljubezen ne prihaja iz reševanja svojih potreb z odvisnostjo in sanjami od drugega, temveč z razvojem lastnega notranjega bogastva in zrelosti. Potem imamo in dajemo toliko ljubezni, da seveda pritegnemo ljubimce k sebi.
(Osho)
6.09.2007 ob 08:51
DVOJČICA
Na neki planjavi
Sredi sveta
Nekoč se ustavi
Ritem srca
Telo obmiruje
Sonce zamiži
Pepel se razsuje
V vse smeri.
Odrešena duša
Odide v nebo
Gleda na Zemljo
In čaka, kaj bo
Kdo bo zdaj oče
Kdo mati kdo sin
S čim bo življenje
Zasulo spomin.
Samo skozi sanje
Lahko spregovori
Prikrade se vanje
In tam zopet zaživi
Pred zoro izgine
In vsa vednost gre z njo
V brezno tišine
V globine pod nočjo.
In tam se ustavi
Pogleda nazaj
Izstisne iz sebe
Večni zakaj
Zakaj se zapleta
V sanje ljudi
Zakaj jih vznemirja
Zakaj jih mori
Tedaj pa brez diha
Za njo pridrsi
Dvojčica tiha
Ki tava v temi
Iz sanj je sledila
Vodnici v nebo
Kjer bo vzljubila
Večno temo
6.09.2007 ob 09:09
Maatjazh, to pa je zagotovo najlepši kometar na mojem blogu! In ja, tvoja pesem je pravi odgovor …kjer bo vzljubila večno temo… Hvala ti!
6.09.2007 ob 10:58
Osho najbrž ni nikoli pomislil na drugačno stanje kot je “premalo”. Jaz sem dolgo živela v prepričanju, da nikoli ni dovolj lepega in dobrega, kaj šele preveč….Tale Osho bolj malo ve o ljubimcih. Duša dvojčica je iskanje popolnega razumevanja in čutenja samega sebe s pomočjo drugih ljudi. A ljudje smo edinstvena bitja. Srečujemo le bogatejše in revnejše od sebe. Dajemo tja kjer ni in jemljemo kjer je. Dobro se počutimo, ko lahko približno enako damo kot jemljemo, ko smo podobno bogati in revni hkrati. Ta občutek je pomemben za čutenje skladnosti. Ljudje, ki komunicirajo preko metode zrcaljenja vzbujajo večji občutek skladnosti, ta občutek izzveni, če ni resničnih tokov v ozadju. Do njih pridemo tako, da se človeku dovolj približamo in nas tega ni strah. Ker včasih ne vemo dovolj dobro kje smo revni, kaj nam nekdo mora dati. Bogastva dojemamo vedno hitreje. Bogastva očarajo, revščina ne. A vsi jo imamo. Ali pomeni, da bo nekdo, ki išče dušo dvojčico, razočaran, ko najde revščino? Se bo zato zavedel svoje? Bo še menil, da je to sploh “duša dvojčica”? Duša dvojčica je toliko popolna kot je človek sam. Ljubezen to ve in ljubi človeka takega kot je. Dva človeka, ki se “najedeta” skupaj rasteta objeta v vse dimenzije ljubezni in se samo približujeta vsak svoji dvojčici, tisti idealni, ustvarjata jo. Zato ljubezen lahko traja in se ne spreminja v navade, odvisnosti in podobno, česar je danes povsod razsutega kot smeti. Človek, ki išče dvojčico, se ne sme bati ljubezni. Sicer mu res ostane samo tema in večno iskanje. Ne vem, če se na drugi strani res srečamo….
lp Poezija
6.09.2007 ob 11:08
Opala..napakica…ne ravno “najedata”…najdeta….se opravičujem za pravzaprav velik vsebinski zdrs.
lp Poezija
6.09.2007 ob 20:45
človek ni narejen da bi bil sam,rabi nekoga,rabi ljubezen
8.09.2007 ob 12:31
Osoho?!Super! Delim te misli in besede… …koliko bogastva nosimo v sebi, koliko lepote in ja, ljubezni. Pa se tako vztrajno upiramo temu in iščemo vse zunaj sebe, v drugih, v drugem. A vse to “drugo” je minljivo in opremi s zadovoljstvom na kratki rok, potem iščemo zunaj sebe še in še…vendar obrnitev in potop v sebe nadomesti vse tisto, z lepšo veličastnostjo…če veš, da še nisi samorealiziran, izpopolnjen…z vedenjem, da je tvoje notranje bogastvo neskončno, veš da kmalu na svoji poti življenja BOŠ…