Danes zlato nit sem vzela…
In srebrno iglo.
Da, danes bom šivala
Ranjenim
Dušam rane…
Svetloba srebra in zlata
Dušno bolečino zdravita.
Zlate šive bom
Z rdečo gazo
pokrila
In jo z ljubeznijo povila.
Potem bom roke v
molitev sklenila
in osvobojeno dušo
v novo življenje spustila!
Čivka
Ko ne slediš več samemu sebi, si vržen iz orbite. Zavržen čakaš v vesolju duš, da prideš na vrsto, da ti določijo tvoj nadaljnji potek.
Čutim, da sem vržen nekam naprej, v neznano. Kot fosil čakam, da me odkrijejo. Fosil je mrtev. Tudi jaz sem že zdavnaj umrl. Zdaj živim nadure, ki jih ne zaznam več.
»Nihče še ni ušel od tod,« piše na drugi strani.
(Jani Rifel, 6.08.1990)
|
