Danes joče moje srce….
Tako hudo mi ni bilo že dolgo dolgo dooolgoooo! V enem dnevu sem izvedela za tri tragične smrti ljudi, ki so se me dotaknili v mojem življenju na poseben način in eno grozno nesrečo. Štirje tragični dogodki v roku 30 minut! Preveč zame, danes sem na dnu.
Moja mama mi pove, da je umrla naša bivša soseda, ko smo še živeli v bloku. Moje otroštvo. Bilo ji je ime Ana in pri njej sva z prijateljem Simonom preživela veliko časa. Zelo rada sem pobegnila k njej. Prebirala mi je Sveto pismo, najbolj mi je v spominu ostala zgodba o Samsonu. In šteli sva ovčke, ki so jih apostoli vodili na pašo. Pekla mi je piškote, kuhala najboljši čaj na svetu. Njena milina in ljubezen do mene je bila balzam za mojo nežno otroško dušo. Bila je zelo nežna, verna ženska. Pri njej sem se vedno počutila zelo varno in vedno dobrodošlo. Spomnim se, da sem ji dejala: »Ani, ko boš ti umrla, bom zagotovo prišla na tvoj pogreb. Ne boj se, ne boš sama.« Takrat mi je bilo 7 let. In imela sem jo neizmerno rada. V ponedeljek je umrla od bolezni doma. Ani je imela sina, Jože mu je bilo ime. Bil je inteligenten, preveč. Tako, da je totalno zabluzil v življenju. Alkohol, tablete, mogoče še kaj več. Bil je zelo veren. Bil je posebnež. V šoli vedno odličen, na faksu nadpovprečen in on je bil živi dokaz, da preveč inteligence v tem svetu ni dobro. Ne zanj, ampak za okolico, ker je bil zaradi svoje posebnosti družbi nerazumljen, zelo odtujen. Imel je dolge ravne lase, do riti. Brado, »kozji fiks«. Temno rjave oči, nežen pogled. Kot otrok sem se ga zelo bala, bil je neverjetno podoben Jezusu in to me je pri njem strašilo. Pred tremi leti sem ga srečala za Božič v cerkvi, zraven jaslic je jokal kot otrok. Bil je na kolenih, roke sklenjene v molitev. Čutila sem njegovo trpljenje, bolečino, ki je navaden smrtnik ne bi prenesel. Očitno je tudi on ni zmogel več. Smrt njegove matere v ponedeljek ga je dotolkla do te mere, da je tudi sam storil samomor. V torek so ju našli na njunem domu. Pred dvema letoma sem na zadnje govorila z njim. Povedala sem mu, da sem se ga kot otrok zelo bala. Ni se smejal. Rekle mi je: »Andreja, kot otrok si bila lepa kot angelček. Sedaj pa si postala pravi veliki angel! In še vedno je iskrica v tvojih nebeško modrih očeh v katerih vidim Božjo luč. Obljubi mi, da je ne boš izgubila nikoli!«
Jože, obljubljam ti, da je ne bom!
Tretja oseba je Srečko. Sedaj je bil naš sosed, živel je v sosednjem bloku. Bil je fant moje sestre, ko sta obiskovala srednjo šolo. Ko sta se z sestro razšla, je bil zelo prizadet. Rad jo je imel… Kasneje, ko sem že tudi jaz zahajala na žurke, sva se velikokrat srečala. Po navadi je bil že pijan ampak veno me je pozdravil in spregovoril z menoj. In vedno je bilo zadnje vprašanje: »Kako pa kaj Nada (moja sestra)?« Mislim, da je ni nikoli pozabil. Na zadnje je menda veliko pil. Živel je sam. Danes ga je našla mama. Naredil je samomor…
Četrta oseba pa moja bivša sošolka iz srednje šole v Mariboru. V soboto, 5. 10. naj bi imeli obletnico, 16 let je že preteklo. In mi Andreja (moja najboljša sošolka iz srednje šole in še danes imava stike), ki me je poklicala, da mi pove za obletnico, pove še za Areto. Da je imela grozno nesrečo. Da je bila mesec dni v komi. Da je hroma po celem telesu… Sedaj je na rehabilitaciji v Ljubljani in da »že« govori. Svojega telesa ne čuti…
V moji glavi je nastala čista konfuzija. V prsih pritisk in samo solze so se mi vlile po obrazu. Ko sem govorila z Andrejo sva se ravno z mojim dragim peljala z avtom, šla sva nabirat gobe. Nisem mogla več voziti, preveč je bilo naenkrat. Preveč groznih novic za en dan. Sedaj se mi počasi vrtijo filmi v glavi teh štirih oseb, občutki, ki so v meni pa… Ni besed. Samo solze…
»Vam duše,
ki šle ste domov,
večni mir vam želim…
Pozabila vas nikoli ne bom!«
Čivka
