Imate svoj notranji mir?
(na sliki: mandala harmonije)
NEKAJ ZNAMENJ IN SIMPTOMOV NOTRANJEGA MIRU
Mišljenje in dejanja so spontani, ne izhajajo iz strahov zaradi preteklih doživetij. Očitna zmožnost uživanja v vsakem trenutku. Pomanjkanje zanimanja za obsojanje drugih. Pomanjkanje zanimanja za interpretiranje tega, kar počno drugi. Pomanjkanje zanimanja za konflikte. Pomanjkanje sposobnosti, da bi nas skrbelo. Pogosti in mogočni občutki spoštovanja. Zadovoljstvo ob povezanosti z drugimi in naravo. Pogosti napadi smehljanja. Povečana sprejemljivost za ljubezen, ki jo razširjajo drugi, pa tudi neustavljiva potreba, da bi jo razširjali sami. Peace Pilgrim
P.S., več mandal si lahko ogledate na tem linku: http://www.chakramandalas.net/ )
30.09.2007 ob 20:34
Vsem naštetim znamenjem bi se dalo reči, da so “skušnjave.” In, ko jih zmoreš izrinit iz svojih misli in telesa se dogaja, da ti srce cveti, oči slišijo, ušesa vidijo…
Lep večer :)))))) vvooodnarka
30.09.2007 ob 20:44
Hmm…zanimivo. Sm se za minutko poglobu vase in s pomočjo tega bloga ugotovu da nekej notranjega miru pa le mam…
Super čivka tole 
30.09.2007 ob 20:55
Futer za bedake. Mandale…..lubi kristuš, kaj si folk vse izmisli. Zadnjič berem o nekih nivojih ki jih dosega človk..kot bi hodil po garažni hisi navzgor. A eni nimajo nč bolj pametenga za počet, kot da isčejo neke resnice pr indijcih pa kitajcih, ki so itak najbolj krvoločne kulture, kjer človk zares ne pomen nič več kot krava al pa se manj. Na miljone jih umira tam pr njih, pajim noben ne pomaga. Al pa berem onekih zasčitnikih živali. Zbirajo dnar za deke za pse in mačke. Adijo pamet. Naj zbirajo za ljudi, dovolj jih je prov revnih. Ena pupa je celo nastudirala da so pesi v bistvu vegetarijanci. Da so velik bolj zdravi in srečni, če jih futras z nekimi rastlinami. Ne verjamem. Mam psico in mačka. Če jima dam brikete z zelenjavo, jih niti ne povohata. Meso pa. Pol ji je eden rekel, da pes že par miljonov let žre meso in mrhovino, pa ga pupa nahruli, da ona že ve, saj že tri leta studira in preizkusa vegetarjansko hrano :)) he he..po moje ji je cucek že škripnu
30.09.2007 ob 21:41
hmmmmmmm.Nekaj bi napisal,ampak nevem kaj
30.09.2007 ob 22:07
Krasno čivka, prepričana sem, da vsak zase dobro ve, koliko simptonov je pri njemu “doma” oz. koliko jih je pripravljen spustiti v svoje srce.
30.09.2007 ob 22:19
“Pomanjkanje zanimanja za interpretiranje tega, kar počno drugi.”
Tale je zanimiva. Sicer pa lepa zbirka
1.10.2007 ob 08:07
Vodnarka, če je človek preveč negativno nastrojen verjamem, da so zanj lahko taka doživljanja skušnjave hi hi
1.10.2007 ob 08:07
Dabl, to pa je bilo sedaj lepo prebrati
čim več notranjega mira ti želim! 
1.10.2007 ob 08:15
Hotimir, tudi bedaki morajo imeti hrano, a ne?
Drugače pa si me z svojim komentarjem kar malo nasmejal 
1.10.2007 ob 08:16
Daniyel,
1.10.2007 ob 08:18
Zdravje, zagotovo ve vsak zase, zagotovo pa se tu in tam najde tudi tak, ki pa nima najmanjšega pojma
1.10.2007 ob 08:20
Fitipaldi, pozdravljen na moji strani! Hi hi, saj to ni mišljeno tako, da s tem postaneš “hladen” za soljudi, samo ne obramanjuješ se z drugimi. Pomagaš. kolikor lahko in zmoreš in greš neobremenjeno svojo pot naprej
1.10.2007 ob 08:45
Čivka, Skušnjave sem omenila, ker se jim tako ženske kot moški na začetku težko odrečejo, potem se jih morajo odvadit, kar privede do užitja miru. Poznam ljudi za katere bi rekla, da ne morejo iz svoje kože (pikolovci, trmoglavci, vzkipljivci…), in jih nobena stvar ne premakne in ne spremeni. Saj je za to potreben proces in, ko ugotoviš, da je lepše živeti z notranjim mirom ga ne daš več, in ne znaš drugače več živet.
Lp
vvooodnarka
1.10.2007 ob 08:51
Vodnarka, se popolnoma strinjam, da je to proces, do tega je “treba priti” pri sebi in do tega lahko prideš edino sam… Je pa zanimivo, da ko se želiš uglasiti s svojim notanjim mirom, moraš najprej sprejeti nemir v sebi in marsikdo tega ne zmore narediti (ker mu je to stanje miru lahko popolnoma tuje) in mu je zaradi tega “lažje” biti v jezi, trmi. Seveda se bodo premaknili sami, če si bodo to res res želeli
Veliko notranjega miu ti želim! Danes je en tak lep lep dan 
1.10.2007 ob 09:41
Čivka, hvala za dobrodošlico.
Hladnost ne, sva kar podobno mislila. Da preideš tisto fazo, ko se sekiraš za vse in vsakega okoli tebe, ko nehaš delati neskončne psihoanalize ali pa analize kakršnih koli sort, ko nehaš reagirati, ampak enostavno agiraš. Tako nekako.
Luštno.
1.10.2007 ob 09:42
Zdaj vidim zakaj je v meni tak nemir !!! Pa še za večji del sem popolnoma sam kriv ! Hvala ti čivka.
1.10.2007 ob 10:45
Fitipaldi, me veseli, da enako misliva. Ja, doseči to “stanje” je umetnost, res
1.10.2007 ob 10:51
Lucky, ma ne obremenjuj se z krivdo, brezveze. Če lahko spremeniš kaj, potem enostavno spremeni stvari pri sebi tako, da bo tebi lažje, ker vse tudi ni v “naših rokah”… so tudi uplivi, ki si jih “posesal” v otroštvu iz okolice, staršev, družbe, učiteljev… si za to kriv? Verjetno ne. Gre samo za stanje zavesti in če jo lahko dvigneš in si zaradi nje bolj notranje svoboden, zakaj ne?
1.10.2007 ob 12:02
Čivka, morsikoga to stanje prestraši, in se vrne ali vrača nazaj. Iz svojih izkušenj lehko rečem (saj ves čas iz njih izhajam), da marsikaj olajša pošlihtat in utirit svojo pot. Četudi je za teboj ne rožnata preteklost, zmoreš zaključit, kar je nujno potrebno za nadaljevanje življenske poti, ki pa si jo v določeni meri ustvarjaš sam.
Hvala. Tudi tebe naj dan obdari z najlepšimi stvarmi, ki so preproste in za nepoznavalca nevidne, nepomembne… vem, da jih ti prepoznaš
vvooodnarka
1.10.2007 ob 13:00
Čivkec,
včasih imam mir,
kdaj pa kdaj pa tudi nemir.
LP
1.10.2007 ob 14:22
hotimir:Imaš prav,ne rabi hodit v Indijo in na Kitajsko,dovolj je da pogledaš v sebe.
1.10.2007 ob 15:35
Še sreča, da se večina ukvarja z drugimi in ne sami s sabo. Tako nekateri v miru potujemo in v mislih izoblikujemo svojo notranjo prostranost, ki je vsaj meni pomagala, da sem iz nič ponovno vstal in preživel. Hvala Čivka! Sam sem našel pot, ki jo večina “prizemljenih zemljanov” ne vidijo.
1.10.2007 ob 17:07
Huuh moj notranji mir je u kurcu :/
1.10.2007 ob 17:53
Vodnarka, eno vprašanje: si rekla težka preteklost. Kako se ubraniti starih negativnih misli in tudi čustev, ki znajo kot oblak včasih slediti življenju, ki si ga želimo ustvariti po svoje (tu mislim, da v otroštvu nam pač ni bilo prineseno; smo pač določene stvari morali dati skozi, niti ni nas nobeden vprašal, če želimo ampak tako je bilo in fertik) in nam grenijo boljše lastno življenje? Kot si sama napisala, “se vrne in se vrača nazaj…”
1.10.2007 ob 17:55
O Rado, pozdravljen. Ravno danes sem kukala pri tebi in sem videla, da se še kar razmiguješ
na tvojem blogu 
Ja, saj bi bilo utopično razmišljati, da bi bili konstantno v “mirnem stanju”, potem bi semorali odseliti nekam pod kak vršac, v osamo 
1.10.2007 ob 17:57
Drmagnumn … iz nič vstal… to sposobnost ima samo še mistični ptič feniks
Lepo si to napisal, bravo! Me veseli, da si našel svojo osebno pot, jaz jo še iščem… 
Enkrat bom tudi jaz prilezla na zeleno vejo, verjamem da bom!
1.10.2007 ob 17:59
Puncica, ravno toliko je v kurcu tvoj notranji nemir, kolikor mu sama dovoliš (zdaj sem ti pa napisala stavek, a??? Ko so meni to govorili, bi jih najraje na *** ampak sčasoma najdeš orodja s katerimi si lahko pomagaš na svetlo
) 
1.10.2007 ob 18:41
men je tudi vedno zanimivo prebrati kaj novega…malce se poglobis vase…
1.10.2007 ob 20:44
Čivka,
to poznam, ko praviš, da “kot oblak sledijo življenju” ravno zaradi tega je potrebno predelat in se soočit s čim bolj objektivnim stališčem, zakaj je takrat bilo tako in ne drugače. Na ta način uspeš odvreč spone obtoževanja sebe in drugih, predvsem zaradi slabega razumevanja. Zdaj mi je edino vodilo, da se zavedam, da ne morem terjat za nazaj popolnosti. Je že tako prav, da človek ne more biti popolen in dela napake, le tako se izboljšujemo. Ni dobrodošlo, a tudi slabe stvari obrodijo sadove do življenskih naukov. Kot ne moremo vsi vsega imet. Tako kot je neplavalcu, ki ga vržejo v vodo, se vsak posameznik uči živet, se išče, ker ne ve kje je njegovo mesto, se na lastnih napakah uči, išče vrednote, mir v srcu,…
Noč, noč
vvooodnarka
1.10.2007 ob 20:45
Čivka, še tole za konec; življenje je eno samo učenje.
2.10.2007 ob 06:08
Notranji mir ne pride z lagodnim in brezskrbnim življenjem,ampak ga pridobiš skozi težke preizkušnje. Kadar si zelo bolan,ti ne pomaga ,če imaš denar in raznorazne dobrine. Takrat začneš ceniti malenkosti v življenju in se ne oziraš več na “probleme drugih”. Lepo je imeti mir v sebi.
3.10.2007 ob 09:22
Bamboo, celo življenje se pridno učimo, če se želimo seveda
življenjski nauki pa so itak naša največja šola 
3.10.2007 ob 09:23
Vodnarka, zelo lepo si mi to napisala. Upam, da bo ta tvoj komentar prebralo čim več ljudi
Hvala ti in lep pozdrav! 
3.10.2007 ob 09:27
Ditka, se popolnoma strinjam s teboj, da se je treba za notranji mir včasih zelo potruditi, da ga dosežemo. In ja, notranji mr se gradi na majhnih stvareh in počasi ter z veliko ljubezni do samega sebe
In ko ga enkrat začutimo v sebi, enostavno gremo za njim! Lep dan ti želim z veliko notranjega miru seveda 
3.10.2007 ob 09:37
Čivka,
Hvala, iz srca s pozitivnim namenom do tebe in bralcev. Vsak posameznik je lahko učitelj samemu sebi, če je le za to odprt in pripravljen. Vsekakor pa to v človeku vzbuja določeno mero strahu zaradi neznanja in nepoznavanja. Tako kot lahko marsikdo (meni se dogaja), da je debata o določeni temi, pa o tem nisem-nisi popolnoma nobene literature prebral-a, ugotovim, da vse to zelo dobro poznam. Mi lahko morda pomagaš od kod ?
Prav na hitro en lep pozdrav
3.10.2007 ob 10:22
Vodnarka, ti si ena velika svetla duša in v sebi imaš toliko modrosti, da na določenem področju življenja niti ne potrebuješ kake knjige za prebrati, ker imaš znanje preprosto v sebi! Znaš prisluhniti lastnemu srcu, ki ti vedno stoji ob strani in ima zate vedno odgovor na tvoje vprašanje. In ker mu znaš prisluhniti, veš veliko več kot pa marsikdo, ki lahko bere in bere in bere pa mu še vedno ne bo “jasno”
Tudi tebi lep pozdravček nazaj!
4.10.2007 ob 20:20
Čivka, hvala ti za tako lepo razlago. Bi pa rekla, da je vse odvisno od posameznikovega življenja. To pa od vsakega zahteva delo, a temu ne namenijo vsi svojega razmišljanja, poglabljanja, truda….. Moram priznat, da nisem knjigožer kot ti. Večni problem pri branju, da ne vem kdaj sem zaspala, ker me kar na enkrat zmanka. ko sem bila še mlajša sem brala na avtobusu, vlaku… sedaj pa ne upam, da ne bi zakinkala, in bi se predeleč odpeljala. Koliko knjig si že predelala tudi z nami blogerji, zelo, zelo pohvalno.
Noč, noč
