Jahanje
Ja, jaz bi jahala, jaaaa. Že dolgo nisem…
Arhiv za September, 2007
Kosilo
Ne ne ne, da se razumemo! Nisem na morju, samo na roke sem rezala čebulo za današnje kosilo: golaž!
Vsi smo umetniki
Vsak človek je umetnik in naša največja umetnina je življenje. Ljudje zaznavamo življenje in skušamo iz njega izluščiti smisel z izražanjem svojih zaznav z besedami, glasbo in drugimi umetniškimi izraznimi sredstvi. Zaznavamo življenje, nato pa iz njega ustvarjamo zgodbe, da bi upravičili, opisali in razložili naše dojemanje in čustvene odzive. Vsi ljudje smo pripovedniki in prav zaradi tega smo umetniki. (Don Miguel Ruiz - na sliki)
Danes joče moje srce….
Tako hudo mi ni bilo že dolgo dolgo dooolgoooo! V enem dnevu sem izvedela za tri tragične smrti ljudi, ki so se me dotaknili v mojem življenju na poseben način in eno grozno nesrečo. Štirje tragični dogodki v roku 30 minut! Preveč zame, danes sem na dnu.
Moja mama mi pove, da je umrla naša bivša soseda, ko smo še živeli v bloku. Moje otroštvo. Bilo ji je ime Ana in pri njej sva z prijateljem Simonom preživela veliko časa. Zelo rada sem pobegnila k njej. Prebirala mi je Sveto pismo, najbolj mi je v spominu ostala zgodba o Samsonu. In šteli sva ovčke, ki so jih apostoli vodili na pašo. Pekla mi je piškote, kuhala najboljši čaj na svetu. Njena milina in ljubezen do mene je bila balzam za mojo nežno otroško dušo. Bila je zelo nežna, verna ženska. Pri njej sem se vedno počutila zelo varno in vedno dobrodošlo. Spomnim se, da sem ji dejala: »Ani, ko boš ti umrla, bom zagotovo prišla na tvoj pogreb. Ne boj se, ne boš sama.« Takrat mi je bilo 7 let. In imela sem jo neizmerno rada. V ponedeljek je umrla od bolezni doma. Ani je imela sina, Jože mu je bilo ime. Bil je inteligenten, preveč. Tako, da je totalno zabluzil v življenju. Alkohol, tablete, mogoče še kaj več. Bil je zelo veren. Bil je posebnež. V šoli vedno odličen, na faksu nadpovprečen in on je bil živi dokaz, da preveč inteligence v tem svetu ni dobro. Ne zanj, ampak za okolico, ker je bil zaradi svoje posebnosti družbi nerazumljen, zelo odtujen. Imel je dolge ravne lase, do riti. Brado, »kozji fiks«. Temno rjave oči, nežen pogled. Kot otrok sem se ga zelo bala, bil je neverjetno podoben Jezusu in to me je pri njem strašilo. Pred tremi leti sem ga srečala za Božič v cerkvi, zraven jaslic je jokal kot otrok. Bil je na kolenih, roke sklenjene v molitev. Čutila sem njegovo trpljenje, bolečino, ki je navaden smrtnik ne bi prenesel. Očitno je tudi on ni zmogel več. Smrt njegove matere v ponedeljek ga je dotolkla do te mere, da je tudi sam storil samomor. V torek so ju našli na njunem domu. Pred dvema letoma sem na zadnje govorila z njim. Povedala sem mu, da sem se ga kot otrok zelo bala. Ni se smejal. Rekle mi je: »Andreja, kot otrok si bila lepa kot angelček. Sedaj pa si postala pravi veliki angel! In še vedno je iskrica v tvojih nebeško modrih očeh v katerih vidim Božjo luč. Obljubi mi, da je ne boš izgubila nikoli!«
Jože, obljubljam ti, da je ne bom!
Tretja oseba je Srečko. Sedaj je bil naš sosed, živel je v sosednjem bloku. Bil je fant moje sestre, ko sta obiskovala srednjo šolo. Ko sta se z sestro razšla, je bil zelo prizadet. Rad jo je imel… Kasneje, ko sem že tudi jaz zahajala na žurke, sva se velikokrat srečala. Po navadi je bil že pijan ampak veno me je pozdravil in spregovoril z menoj. In vedno je bilo zadnje vprašanje: »Kako pa kaj Nada (moja sestra)?« Mislim, da je ni nikoli pozabil. Na zadnje je menda veliko pil. Živel je sam. Danes ga je našla mama. Naredil je samomor…
Četrta oseba pa moja bivša sošolka iz srednje šole v Mariboru. V soboto, 5. 10. naj bi imeli obletnico, 16 let je že preteklo. In mi Andreja (moja najboljša sošolka iz srednje šole in še danes imava stike), ki me je poklicala, da mi pove za obletnico, pove še za Areto. Da je imela grozno nesrečo. Da je bila mesec dni v komi. Da je hroma po celem telesu… Sedaj je na rehabilitaciji v Ljubljani in da »že« govori. Svojega telesa ne čuti…
V moji glavi je nastala čista konfuzija. V prsih pritisk in samo solze so se mi vlile po obrazu. Ko sem govorila z Andrejo sva se ravno z mojim dragim peljala z avtom, šla sva nabirat gobe. Nisem mogla več voziti, preveč je bilo naenkrat. Preveč groznih novic za en dan. Sedaj se mi počasi vrtijo filmi v glavi teh štirih oseb, občutki, ki so v meni pa… Ni besed. Samo solze…
»Vam duše,
ki šle ste domov,
večni mir vam želim…
Pozabila vas nikoli ne bom!«
Čivka
Aforizem
Politiki in duhovniki so si delo dobro razdelili:
prvi nam delijo obljube za ta, drugi za oni svet.
(Niko Brumen)
He, he
Je bil malo večji format ampak je imelo tudi to svoj čar… Najbolj pa se spomnim tistega smrdljivega vonja po tisku!
Pomagajmo Vlatki!
Ker ne znam narediti une “ta lepe povezave”, bom uporabila kar svoj star način: http://grison.blog.siol.net/2007/09/13/vlatka-rabe-pumuc/ No, tam si lahko preberete, kaj se je zgodilo naši blogerski prijateljici Vlatki in kaj vas/nas prosi. Mogoče se najde kakšna pametna rešitev tudi iz vaše strani. Pomagajmo!
Pa je spet petek!
Včasih je moja pot tako široka, da ne vidim ne levega in ne desnega konca. Ena sama pot. In velikokrat me popelje skozi številna mesta in spoznavam različne ljudi. Po navadi jih srečujem z razlogom in vsak me po svoje nauči kaj novega o sebi. Tega znanja ni nikoli preveč, verjemite! Pred nami nov vikend. Pred mano pa samo še dva delovna dneva in potem končno zaslužen dopust. Letos se vse tako čudno plete okoli tega mojega dopusta, da… bo verjetno še zanimivo! Neke fiksne lokacije za teh 14 dni nimam, imam pa veliko idej kam… mogoče spet na žerjavico, mogoče na obalo, ali na pohod čez Pohorje ali adrenalinski park ali duhovna delavnica z angeli ali… Najraje imam, če se odpeljem v neznano… enostavno v avto in levo in desno po ovinkih in postaje po občutku! Veliko prijateljem sem tudi obljubila, da se končno oglasim pri njih z obiskom (vabila so padala že čez celo leto samo jaz nekako nisem prišla do realizacije le-tega, ker potem lahko »občivkam« celo Slovenijo, hi hi). Veliko časa pa bom zagotovo preživela na štajerskem koncu. Dolgčas mi ziher ne bo! Mogoče se vmes kaj javim, mogoče ne! Nič vam ne obljubim, ker moram tudi par stvari okoli Čivkinega bloga »pospraviti v svoji glavi«. Razčistiti sama z seboj. Ja, se zna zgoditi, da se bomo s to jesenjo poslovili. Edino, kar vem je, da kakorkoli bo že naneslo, bloga ne bom brisala ali kaj podobnega, ker mislim, da je v njem veliko »biserčkov«, ki znajo komu »kdaj še prav priti«.
Zagotovo svojih pesmi ne bom več objavljala, ker pišem knjigo, ki mi bo tudi (mi že, hi hi) vzela veliko časa in bodo mogoče tudi zato moje objave v nadaljevanju redkejše. Moj cilj: v enem letu knjiga zagleda luč sveta!
Dragi moji, spremembe so se začele intenzivno dogajati v mojem življenju in »ne sfolgam vsegaaaaa« J Zagotovo pa bo tista nit, ki nas je sedaj vezala ostala še naprej. Vsaj pri meni in vem, da bom vsake toliko še vedno poškilila na vaše bloge in v vaše poste, verjetno redkeje, ampak zagotovo bom!
Ekola, najprej zaslužen dopust potem pa skok v nove dogodivščine!!!!
LEP LEP VIKEND VAM ŽELIM! Aja, vsi tisti, ki boste trgali, vam pa seveda bogato trgatev!!!!
Bodi to, kar si!
Hrast je umiral, ker ne more biti visok kot smreka.
Smreka zato, ker ne more imeti grozdov kot trta.
Trta pa je umirala zato, ker ne more cveteti kot vrtnica.
Samo mačeha je bila sveža in cvetoča kot vedno:
»Sprejela sem dejstvo, da sem mačeha – in ker ne morem biti kaj drugega, bom mačeha po svojih najboljših sposobnostih!«
Tukaj si zato, ker te svet potrebuje takega kot si. Sicer bi bil namesto tebe nekdo drug.
Zakaj bi moral postati Buda; če bi Bog želel drugega Budo, bi jih lahko ustvaril, kolikor bi si jih želel. Pa je ustvaril samo enega – in ustvaril je TEBE!
…
Danes zlato nit sem vzela…
In srebrno iglo.
Da, danes bom šivala
Ranjenim
Dušam rane…
Svetloba srebra in zlata
Dušno bolečino zdravita.
Zlate šive bom
Z rdečo gazo
pokrila
In jo z ljubeznijo povila.
Potem bom roke v
molitev sklenila
in osvobojeno dušo
v novo življenje spustila!
Čivka
