Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim; da ne iščem razumevanja, temveč da razumem; da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim; kajti skozi dajanje dobimo, v oproščanju nam je oproščeno in skozi smrt se rodimo v večno življenje.Naj se zgodi, o Bog, da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen, razumeti kot biti razumljen, ljubiti kot biti ljubljen. Kajti ko se človek razdaja, dobiva; ko pozabiš nase, te najdejo; ko oprostiš, ti je oproščeno.
Frančišek Asiški (1181 – 1226)
Nek starec naj bi imel vse - ljubečega sina, neprecenljivega rasnega konja, vrednega celo bogastvo, ki so mu ga vsi zavidali in večino materialnih dobrin, ki si jih človek želi. Toda nekega dne opazi, da je izgubil najdražjo stvar, ki jo je imel - konj je preskočil ogrado in se izgubil v bližnjih gorah. Sosedje so slišali za to nesrečo in prihajali k njemu z besedami: “Izgubil si konja, kakšna nesreča!” On pa je vedno le odgovoril z vprašanjem: “Kako veste, da je nesreča?” Čez nekaj dni se je konj vrnil s potepa - vedel je, da ga doma vedno čakata hrana in voda. S seboj je pripeljal še dvanajst čudovitih divjih žrebcev. Ko so sovaščani izvedeli, kaj se je zgodilo, so prihajali k starcu in govorili: “Trinajst konjev, kakšna gromozanska sreča.” Moder mož pa jim je le odgovoril: “Kako veste, da je to sreča?” Spomnili so se njegovih besed, ko je naslednji dan sin poskusil zajahati enega od žrebcev. Ta ga je vrgel s sedla, ob tem pa se je deček tako poškodoval, da so zdravniki ugotovili, da bo vedno na eno nogo šepal. Kmetje iz vasi so spet prihiteli k njemu in mu izkazali sočustvovanje: “Tvoj edini sin, pa za vedno invalid. Kakšna nesreča!” Kmet pa jim je spet odgovoril: “Kako veste, da je ravno nesreča?” Minili so meseci in približno čez leto dni je začela divjati vojna. Po vseh vaseh so zbirali može in fante. Pobrali so vse le fanta so pustili, ker je bil invalid. Čez teden dni so izvedeli, da so vsi vojaki padli v bitki…
P.s., Se iskreno opravičujem, tudi tukaj nima podatka, kje sem to zgodbo prebrala ampak imam pribeležen samo datum, kdaj sem jo prebrala: 26.02.1993. Če to zgodbo kdo že pozna in ve vir, kjer je bila že napisana, naj mi prosim sporoči v komentarju. Hvala!
Ekonomska politika gre svojo pot. Navadnemu smrtniku se niti približno ne sanja, kaj se vse dogaja za temi političnimi vrati, kjer se hote ali nehote sprejemajo pomembne odločitve, ki pa krepko udarijo po betici navadnega delovnega človeka. Nič kriv, niti se ne spozna na te politične stvari a vendar bo prisiljen životariti. Iz dneva v dan. Osnovna življenjska živila se nenormalno dražijo. Kruh, mleko, sladkor, moka, olje, meso… sedaj še čokolada in verjamem, da ta seznam še ni popoln; še se bo kaj podražilo. Odgovornost se prelaga od enega k drugemu. Odgovornost si podajajo iz roke v roke in jo utemeljujejo z raznimi grafi, z različnimi cenami na svetovnem trgu, z raznimi luknjami v našem ekonomskem sistemu in še bi lahko kaj naštela. Sama osebno se na to »politiko« ne spoznam in v končni fazi, tudi če bi se, mi to ne bi nič kaj pomagalo. Niti ne mislim v tem postu kritizirati in udrihati čez politike, ali bog ne daj celo modrovati zakaj in kako je prišlo do vsega tega. Plačati in preživeti bo treba po lastnih najboljših močeh in lastni iznajdljivosti. Vse skupaj se mi zdi kruto, zelo kruto in nič kaj človeško! Pa bo treba stisniti zobe, prenesti še kako podražitev. Plače pa stojijo. Upokojenci z 300 euri pokojnine… se mi ne sanja, kako bodo preživeli a vem, da bodo. »Bomo že kako,« je že postala mantra našega naroda. Slovenci smo že od nekdaj bili kmečki narod, predvsem tisti, ki nikoli niso gledali k sosedom (kaj imajo pa v Nemčiji ali Ameriki) ampak so gledali v lastne dlani in v lastne sposobnosti in v svojo moč. In kdo so zame »navadni delovni ljudje?« To so tisti, ki znajo čarati z minimalnimi prihodki, ki se ne obremenjujejo z zdravo prehrano in ki so se sposobni sami pozdraviti od svoje ali božje volje in na konec koncev imajo še vedno iskrice v očeh in se smejejo in z upanjem zrejo v prihodnost! Bog vam (nam) daj zdravja in moči!
|
