Življenje je postalo zelo drag šport!
Ekonomska politika gre svojo pot. Navadnemu smrtniku se niti približno ne sanja, kaj se vse dogaja za temi političnimi vrati, kjer se hote ali nehote sprejemajo pomembne odločitve, ki pa krepko udarijo po betici navadnega delovnega človeka. Nič kriv, niti se ne spozna na te politične stvari a vendar bo prisiljen životariti. Iz dneva v dan. Osnovna življenjska živila se nenormalno dražijo. Kruh, mleko, sladkor, moka, olje, meso… sedaj še čokolada in verjamem, da ta seznam še ni popoln; še se bo kaj podražilo. Odgovornost se prelaga od enega k drugemu. Odgovornost si podajajo iz roke v roke in jo utemeljujejo z raznimi grafi, z različnimi cenami na svetovnem trgu, z raznimi luknjami v našem ekonomskem sistemu in še bi lahko kaj naštela. Sama osebno se na to »politiko« ne spoznam in v končni fazi, tudi če bi se, mi to ne bi nič kaj pomagalo. Niti ne mislim v tem postu kritizirati in udrihati čez politike, ali bog ne daj celo modrovati zakaj in kako je prišlo do vsega tega. Plačati in preživeti bo treba po lastnih najboljših močeh in lastni iznajdljivosti. Vse skupaj se mi zdi kruto, zelo kruto in nič kaj človeško! Pa bo treba stisniti zobe, prenesti še kako podražitev. Plače pa stojijo. Upokojenci z 300 euri pokojnine… se mi ne sanja, kako bodo preživeli a vem, da bodo. »Bomo že kako,« je že postala mantra našega naroda. Slovenci smo že od nekdaj bili kmečki narod, predvsem tisti, ki nikoli niso gledali k sosedom (kaj imajo pa v Nemčiji ali Ameriki) ampak so gledali v lastne dlani in v lastne sposobnosti in v svojo moč. In kdo so zame »navadni delovni ljudje?« To so tisti, ki znajo čarati z minimalnimi prihodki, ki se ne obremenjujejo z zdravo prehrano in ki so se sposobni sami pozdraviti od svoje ali božje volje in na konec koncev imajo še vedno iskrice v očeh in se smejejo in z upanjem zrejo v prihodnost! Bog vam (nam) daj zdravja in moči!
