»Če misliš,da nekaj zmoreš ali če misliš,da tega ne zmoreš – v obeh primerih imaš prav.«(Henry Ford, 1863-1947)
Letos sem že tretjič imela na radiu intervju z prijaznimi skavti, ki delijo lučko miru za ta božični čas. Vedno »nanese« tako, da imam ravno takrat svoj termin na radiu. »Na-ne-se«… že lani sem vedela, da to ni več naključje (na-ključ-je!) in ravno zato me je letos vse skupaj še toliko bolj razveselilo in tudi notranje umirilo. Lučka miru, toliko simbolike je v tem, če je le želimo prepoznati in slišati njegovo sporočilo. Če pa pogledamo iz drugega zornega kota, je pa dejansko to samo goreča sveča, ki sčasoma ugasne… Vsako leto ima ta luč tudi svoje sporočilo ali poslanico in želim jo zaupati tudi vam!
V majhni vasici Betlehem, v rojstnem mestu Jezusa, je bila prižgana luč miru. Prihaja tudi k tebi in ti prinaša svoje sporočilo.
Mrzlo jutro je.
Po prazni ulici hodi črnolas fant v predolgih hlačah, z odvezanimi športnimi copati in kapuco na glavi. Vsi ga poznajo pod imenom Mirko. Pred sabo brca kamen, ki zadene bližnjega goloba. Jutranjo zdolgočasenost zmoti hrup šolskega avtobusa, ki se bliža postaji. Ko vstopi v napol prazen avtobus, zagleda fanta manjše rasti in mu z vzvišenim glasom reče: »Ej,
mali, to je moj sedež! A ne vidiš, da imam ornament za dokončat!« Jaka se spoštljivo umakne in ves prestrašen zajeclja: »Mmmmirko, oprosti, nisem vedel.« Mirko vzame nožek in nadaljuje z rezljanjem svojega čudovitega ornamenta na sedežu pred sabo. Avtobus ustavi pred šolo in Mirko se tudi tokrat mimo vseh prerine do vrat ter izstopi prvi.
Ker je ravno dan pred Božičem, pri razredni uri poteka tradicionalno obdarovanje. Vsakdo je s seboj prinesel darilo, ki ga bo izmenjal s prijateljem. Mirko je pričakoval, da bo darilo prejel med prvimi, a zgodilo se je ravno obratno. Nihče ni izmenjal darila z njim. Ves razočaran je stal v kotu. Ko je Jaka to opazil, je pristopil do njega in mu ponudil darilo, kljub temu da ga je že izmenjal. Mirko je zaradi presenečenja zamomljal le: »Hvala!« in mu v zameno dal darilo, ki ga je prinesel sam.
Naslednji dan je ponovno čakal na postaji. Na avtobusu je zagledal malega Jaka. Tokrat ga ni pregnal s sedeža, ampak se je usedel poleg njega. V znak prijateljstva ga je lopnil po rami.
Vsak od nas se razveseli pozornosti drugih. Veseli smo, če kdo prvi pristopi do nas, nas pohvali, če se nam prvi nasmehne in nam prvi ponudi piškote … Zakaj ne bi bili mi prvi pozorni do drugih? Bodimo drug drugemu DAR in postanimo Marija Dar, Matej Dar, Ana Dar, Vlatka Dar, Grison Dar, Gal Dar, Drmagnum Dar, Bamboo Dar, Pia Dar, Jakob Dar, Kamper Dar, Zavestna Dar, Andrej Dar, Medo Dar, M&M Dar, Tanny Dar, Ninaa Dar, Barbiblond Dar, Vilinček Dar, Vodnarka Dar, Zdravje Dar… (če sem koga izpustila se iskreno opravičujem!)
“Ta milost iz Betlehema prihaja zate in zame. Koliko je ljudi okrog nas, ki čakajo, da bodo letos prejeli luč. Morda je za koga zadnja možnost, da jo prejme, za tebe in mene pa morda zadnja priložnost, da jo podariva.“ (bogata popotnica plamenu Luči miru iz Betlehema v besedah slovenskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana)
