Čudovita nedelja…
Včeraj je bil… dan, da bi si prste lizal! No, mi smo si jih! Moj starejši mladič je včeraj praznoval rojstni dan in ena izmed želj mu je bila, da gremo nekam ven na kosilo. Da se nekam zapeljemo, pojemo in smo malo tam. Hja, to je pomenil izziv zame saj je še prekleto dobro vedel, da se bo mami že česa spomnila. In sem se.Še preden pa smo se odpeljali na lokacijo, ki jo vam bom zaupala malo kasneje, sva se z mojim indijancem zapodila na en dopoldanski sprehod po naši prelepi okolici. Marija, to je bil sprehod za bogove… Zemlja dobesedno diši, ko jo greje sonce in že daje svoje prve znake življenja. Mlada trava tako sramežljivo kuka izpod te sive trave, ki jo je »zima« posmodila. V gozdu pa je tak direndaj, da ušesa bolijo. Ali pa sva včeraj z mojim imela to srečo, da so se vsi ptiči našega gozda odločili za pevske vaje! Noro, vam rečem! In ja, skoraj sva pozabila, da smo dogovorjeni za kosila saj sva midva zelo hitro zapopadla to igro narave in živali in po mojem bi bili včeraj lahko tudi brez kosila, ker se je nama čas ustavil v gozdu. In igra svetlobe, sončnih žarkov skozi vejevje iglavcev… A kaj, ko imamo te mobitele in te danes dobijo vsepovsod.No, pa sva se podvizala iz gozda in iz najine pravljice ter sva šla po moje starše in moja dva mladiča. Ena izmed želj mojega starejšega mladiča je bila tudi, da bi jedli domačo koroško hrano, kar je pomenilo samo eno: kmečki turizem, lokacija: Šentanel, turistična kmetija Marin – Miler. (http://marin.koroska.org/slo2/ ) 
He he, še moj oče je bil z izbiro lokacije zelo zadovoljen, saj se po teh našil prelepih koncih ni potepal že dobrih dvajset let so mu pa zato spomini zleteli še bolj nazaj in videla sem gostilo v kateri je imel fantovščino (o tej zgodbi mogoče kdaj drugič), pa kje vse so imeli piknike, pa kdo vse je iz teh krajev doma… Uglavne prelepo sončno vreme je naredilo neverjetno doživljanje same lokacije tako da smo se prešerno veseli in dobre volje pripeljali do Marina. Potem pa šok, ko smo videli, koliko avtomobilov je bilo že tam sparkiranih. In smo pogumno stopili proti gostišču čeprav nam je v trenutku postalo jasno, da se bomo danes malo načakali kajti vreme je očitno vse živo potegnilo v naravo. In na terasi nas je pričakal pravi raj zato smo se v en glas odločili, da danes obedujemo ZUNAJ, na SONCU! Prijazni gostinec nam je priskrbel še dodatno mizo in ne boste verjeli, tako pridno smo se nastavljali sončnim žarkom, kot tisti ta pravi martinčki! Pojedli pa smo itak vse, saj veste, da svež zrak apetit samo poveča. Kaj smo pa jedli? Hja, naj vam bo izziv, če se boste kdaj potikali po naši prelepi koroški… Obiščite turistično kmetijo Marin in se bomo o hrani kdaj drugič pogovarjali!Svoj živi dan še nisem jedla kosila 24. FEBRUARJA na TERASI! Ampak dragi moji, vse je enkrat prvič. In ko sem se po kosilu tako lenobno predajala sončnim žarkom sem se čisto tiho v srcu spomnila na našega Janeza in v mislih sem mu izdala svojo skrito misel: »Janez, prelepo vreme si si izbral za odhod domov v dušni svet… pametno, ko bom tudi sama enkrat tako daleč se bom zgledovala po tebi«
Mojemu dragemu mladiču pa tale misel: »Sine, ti samo razpri krila in poleti v svojo življenjsko avanturo. Mogoče ne bom vedno letela s teboj na enaki višini a zagotavljam ti, da bom vedno spremljala tvoj let, kamorkoli te bo že odnašalo! In veliko mirnega vetra ti želim ampak ne vedno! Včasih je lahko samo burja tisto pravo zdravilo, da ti vsake toliko ščisti perje… Samo pogumno naprej, ob tebi bom!«
Kaj pa vi? Ste preživeli lep vikend?
