ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Starodavni razteleševalci so govorili, da se služni živec globoko v možganih razcepi na tri ali več poti. Domnevali so, da bi uho moralo slišati na treh ravneh. Ena pot, so rekli, naj bi poslušala posvetne pogovore. Druga naj bi razumela učenj in umetnost. Tretja pot pa obstaja zato, da bi duša, medtem ko je na zemlji, lahko slišala napotke in pridobila znanje. Torej prisluhnimo z dušnim sluhom, kajti to je poslanstvo zgodbe…  (iz knjige: Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estes) 

Tole zgodbo mi je poslala zelo dobra duša in še Dušica ji je ime! Sonce, hvala ti! Torej, preberite si jo in upam, da tudi vi tu in kdaj uporabljate svoj šilček…  

Odločil sem se, da pozvonim. Takoj mi je prišel odpret debel, preveč oblečen gospod. Zleknil sem se v obrabljeno zofo v njegovi sobi za risanje. Na televiziji je bil nekakšna oddaja predvajana zelo potiho. Ko mi je podal sok, za katerega nisem prosil, je dejal: »To je moja priljubljena oddaja.« To so bili zame težki časi. Prijatelji so mi priporočili tega gospoda. Držal se ga je sloves, da lahko resi mnogo… čudes, a da niti vstane ne iz svojega udobnega naslonjača. Že samo preko pogovora s tabo, je lahko odkril skrivnosti v obliki prispodob. Bil sem zainteresiran, vendar pa odločen oditi, če bi pogovor zašel na čudna pota. In je, a sem vseeno ostal. Vesel sem, da sem, saj je teh par minut spremenilo moje življenje. »Nočem več trpeti,« sem dejal, »Nikoli več.« »Kakšno upanje, kakšna naduta želja, mar se vam ne zdi, da zahtevate preveč?« je dejal gospod s hudobnim pogledom. »Rekli so mi, da delate čudeže! Dokažite. Naredite tako, da bo moja zadnja skrb izginila in verjel vam bom. Sicer pa nasvidenje in nimam vam česa več povedati,« sem dejal s tonom, ki bi bil lahko bolj obziren. »Samo trenutek, mladi prijatelj. Imam, kar potrebujete. Nekaj boljšega od tistega,za kar ste prosili. Naučil vas bom, kako pretrpeti bolečino.« Trpel sem. Gospodu Fernandu, tako mu je bilo ime, sem razkril vse  stvari iz preteklosti, zaradi katerih sem trpel. Pripovedoval sem mu o smrti svojih staršev, prvi nesrečni ljubezni, zahrbtnosti prijateljev, bolezni, o vseh stvareh, ki so bile boleče in so želele priti na dan. Skrbno je preučil vsako zgodbo in v vsaki našel se več skrite bolečine. Na koncu tega dvournega bolečega sedenja, je privolil v rešitev. »Predstavljaj si, da si nov svinčnik,« je dejal. »Na začetku, ko pišeš, je tvoj vrh dovolj oster, toliko, da lahko raztrga papir. Lahko rišeš, kakor hitro želiš in pisanje je enostavno. Nato vrh postane top in pisanje ni taksno, kot bi si sam želel. Obrabljen si.« Vrh je potrebno ošiliti, da dobi prvotno obliko. Vendar pa se tega ne da narediti brez bolečine. Tako kot mora iti svinčnik skozi rezila šilčka in odšiliti nekaj lesa, tako se moraš ti znebiti svoje stare, neuporabne koze. Zaradi nesnage, ki se je nabrala na nebu tvoje zavesti, je tvoje življenje temačno in mrko. Moraš se podvreči trpljenju, če želiš pridobiti svojo prvotno obliko. Fernando je tako ustvaril se en čudež. Ni mi obljubil prihodnosti brez bolečine, vendar pa, ko sem za seboj zapiral vrata njegove male hiške, sem imel občutek, da prvikrat uživam življenje.

Vir: Christian Godefroy