Ultrazvok
»Nič ne bo, ne pokažem se še vam!«
To je bilo moto mojega deteca včeraj na ultrazvoku. Bolj, ko nama je moj zdravnik želel pokazati otrokov obrazek, bolj je le ta vlekel rokice na obraz in se za njimi skrival. Z eno rokico si je prekrival obraz z drugo se je igral s njegovo popkovino. Sesanje palca… Ne vem ali je naš metuljček skakal kolebnico ali mi je samo »zvonil«. Da mi sporoči, da je žejen, lačen… Obrnjen je bil tako, da nam je kazal hrbet in ves čas ni pokazal niti najmanjšega namena, da bi se vsaj malo obrnil proti nam. Na koncu pregleda pa je stegnil svojo ročico, razločno se je videlo vseh pet prstkov (ja, hitro sem jih preštela, če jih je res pet!), kot da bi nama pomahal »na snidenje«.Hvala bogu, z njim ali njo je vse v najlepšem redu. Nič hudega, če še ne vemo ali je on ali ona. Tako mora biti. Narava je velikokrat bolj pametna kot človek. In detece, prav imaš. Ti kar veselo prhutaj v svojem svetu še naprej, srečna sem, ker vem, da ti nič ne manjka. Ko bo čas… se vidimo!
