ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

TALE ZAPIS SEM DOBILA DANES PO MAILU IN KER JE ZADEVA, NE SAMO DA JE ZANIMIVA ZARADI IZGINOTJA ČEBEL AMPAK HKRATI TUDI ZELO ZASKRBLJUJOČA, JO OBJAVLJAM ŠE ZA VAS. NIKAR SE NE USTRAŠITE DOLŽINE TEKSTA IN TOPLO PRIPOROČAM, DA GA V CELOTI PREBERETE (ŠE POSEBEJ TO VELJA ZA TEBE VLATKA :)  )

Izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek Skrivnostno pri umiranju čebel je, da čebel enostavno ni več, izginejo brez sledu. Zapustile so panj, mladega zaroda ne oskrbujejo več. Ne vemo, kam so šle. V panju ni mrtvih čebel, čebele enostavno izginejo. Posledice so zaenkrat še neizmerljive: izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek,  kajti skoraj dve tretjini naše prehrane je posredno ali neposredno odvisna od dela čebel. Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …« Prave alternative za opraševanje čebel do danes še niso odkrili. Tudi uporaba velikih ventilatorjev ni prinesla željenega učinka. Čebele so najnatančnejši gradbeni mojstri na svetu, njihova navigacija poteka po njihovih lastnih zemljevidih, podrobno preračunavajo položaj sonca, razlikujejo stotero vonjav in prevzemajo mogočno nalogo za naš planet: opraševanje neštetih cvetov na  sadnem drevju,  v vrtovih, na travnikih in v gozdovih.

Čebele opravljajo šest poklicev v 30 dneh Da bi lahko to nalogo, ki zagotavlja nadaljnji obstanek vsega živega, zanesljivo opravljale, so se čebele brezhibno in harmonično organizirale, česar pri ljudeh še nikjer ni bilo mogoče najti. »Občudovanja vredno pri čebelah je že samo njihovo bistvo,« razlaga dolgoletni čebelar Hermann Glas. »Občudovanja vredno zato, ker vse stoodstotno deluje in čebela že od prvega dne svojega prihoda na svet ve, kaj je njena naloga. Naloga je že v njej sami.« Pri tem še zdaleč ne gre le za opraševanje cvetov – v času njenega kratkega življenja (30 do 70 dni) opravlja čebela šest različnih poklicev. Ko se izvali, prve štiri dni kot čebela – čistilka čisti celice satja in panj, kajti v neočiščene celice satja čebelja matica ne leže novih jajčec. Od 5. do 11. dne je dojilja in krmi ličinke. Nato dela 3 dni kot skladiščnik: nalaga nektar v celice satja in prezračuje panj na ta način, da z veliko hitrostjo zamahuje s krili. S 14. dnem življenja končno postane čebela – graditeljica in gradi celice satja, eno za drugo, šesterokotne, eno enako drugi. Z 18. dnem čebela spremeni svojo vlogo v čebelo – braniteljico in pri vhodu v panj odganja vsiljivce kot so ose, sršeni in metulji. Šele nato, s svojim 22. dnem življenja, postane čebela nabiralka. Leta s cveta na cvet, da nabere nektar, cvetni prah in propolis (neke vrste drevesno smolo), hrano za čebele v panju. Kako čebela ve, kaj je njeno delo? Kaj ji narekuje, kdaj mora zamenjati delovno mesto? Kdo si je izmislil znameniti in dolgo raziskovani  ples v krogu in poplesovanje z zadkom, s katerim čebela po vrnitvi v panj sporoča drugim čebelam natančno mesto, oddaljenost in kvaliteto izvora hrane? Poročilo v medijih je bilo osupljivo: V ZDA je prišlo do masovnega umiranja čebel v takem obsegu, kot ga niso opazili še nikoli doslej. Na zahodni obali Amerike je propadlo okoli 60 odstotkov čebelje populacije, na vzhodni obali in v Teksasu pa več kot 70 odstotkov. Prizadetih je več kot polovica vseh zveznih držav in deli Kanade. Enako se dogaja v Španiji in na Poljskem.

Ali so krivi mobilni telefoni? Po opisu v članku časopisa The Independent (britanski nedeljski časopis) se čebele izgubijo zaradi radiacije (sevanja) mobilnih telefonov. Iz tega vzroka ne najdejo več nazaj v svoje panje, v katerih ostanejo le matica, izležena jajčeca in med. Ena izmed študij Univerze v Landau, je, kot piše časopis Bild, to domnevo že potrdila. Kako naj si to razlagamo? Znanost je pogosto dokazala, da pravzaprav ničesar ne ve. So pa mnogi čebelarji v bližini oddajnikov in pod daljnovodi opazili nenavadne, negativne pojave. Eden od čebelarjev opisuje svoja  opažanja  glede spremenjenega obnašanja čebel ob postavitvi oddajnikov v njihovi neposredni bližini: »Pri moji čebelji populaciji (sprva približno 40 družin) je bilo opaziti močan nemir in povečano težnjo po rojenju. Kot čebelar z nakladalnimi panji uporabljam tako imenovano povišano dno, čebele v tem prostoru niso dograjevale satovja v nadaljevanju pripravljenih okvirčkov, ampak brez reda, križem kražem po prostoru. Še posebej vpadljiva je bila močna lepljivost satov, tako da je bilo posamezne okvire težko ločiti. Opazil sem tudi izredno hiter spomladanski razvoj, tako da je bilo treba predčasno poskrbeti za preprečevanje rojenja. Poleti je prišlo do nerazložljivega upadanja čebelje populacije. Čebele so panje enostavno zapustile.« (www.mikrowellensmog.info/bienen.html)

Čebele živijo v kolektivu Čebele so bitja z visoko inteligenco. »Ta iznajdljivost, ta red, česa takega mi ljudje nismo sposobni,« se navdušuje čebelar Hermann Glas, ki oskrbuje 40 čebeljih družin. Zanj čebele niso posamična bitja, zanj so čebele enota: »Čebelja družina je kot eno samo bitje, ima nekaj, kar bi lahko imenovali kolektivna duša.« Tako tudi zelo stari čebelarji nikoli ne govore o čebelah, temveč vedno o čebeli. In ta obstaja v treh spolih: tu je matica, ki se dovoli krmiti z dragocenim matičnim mlečkom in ki v svojem 3 do 4 leta trajajočem življenju v celice satovja izleže dva milijona jajčec, ob sončnem obratu do 2000 jajčec dnevno; tu so delavke ženskega spola, ki panj gradijo, v njem vzdržujejo red in čistočo, nabirajo nektar in krmijo ličinke; in tu so troti moškega spola, katerih je v panju le nekaj sto. Troti igrajo v panju pravzaprav tragično vlogo. Nekoliko okornejši in bolj poraščeni kot čebele delavke so v panju uporabni le kot osemenjevalci matice. Prehranjevati se ne morejo sami, oskrbujejo jih čebele delavke. Tudi k obrambi ne morejo ničesar doprinesti, saj nimajo organa za pikanje. Njihova naloga je enostavno le v tem, da se v spomladansko-poletnem času odpravijo na poročni let in osemenijo matico, kar le redkim uspe in pomeni njihovo takojšnjo smrt.

Kraljica ali delavka? O tem, ali bo čebela živela kot trot, delavka ali matica, ne odloča genetski zapis, temveč to preprosto določa ravnanje z jajčecem. Za ličinke matice, recimo, so zgrajene posebno oblikovane večje »kraljevske zibelke«. Te ličinke so deležne posebne prehrane, prejemajo izbran sok, matični mleček, ki ga proizvajajo mlade čebele v svojih žlezah.

Nasprotno pa ličinke bodočih čebel delavk prejemajo od 6. do 7. dne hrano, ki je mešanica cvetnega prahu, medu in vode. Troti sicer prejemajo enako hrano, vendar izvirajo iz neoplojenih jajčec. In kdo določa razdelitev na matico, delavko ali trota? Seveda zopet »čebela«, duša čebelje družine. Ta tudi zazna, če se je čebelja družina preveč namnožila. V tem primeru mora čebelja matica na dieto, tako da izleže manj jajčec, postane vitkejša in tako sposobna leteti. Posledično se družina razdeli, prične rojiti: stara matica zapusti panj skupaj z delom svojih dvorjanov in si poišče novo bivališče. Za kraljevski naraščaj je že pravočasno poskrbljeno – mlada matica je že vzrejena v novi kraljevski zibki. Po svojem poročnem letu odslej ona prevzema izleganje jajčec in s svojim vonjem skrbi za harmonijo v panju. Je to le goli nagon, ki vodi življenje čebele? Ali imajo čebele zavest? Ali razmišljajo? Temu vprašanju se trenutno posvečajo raziskovalci vseh narodnosti. Biolog James L. Gould z Univerze Princeton je pri svojih raziskovanjih naletel na primer, s katerim ni računal nihče, niti on sam. Gould je pripravil svojim čebelam mobilno pašo in jo vsak dan prestavil za enako razdaljo. Kot je bilo pričakovati, so čebele nabiralke vedno izsledile novo mesto paše. A kar se je zgodilo zatem, je preseglo vse, kar bi lahko smiselno pričakovali: po nekaj dneh so čebele vedele, kje bo ta dan stala paša in so na tem mestu neučakano krožile, dokler ni prispel Gould s pašo. Ali so čebele spregledale princip Gouldovega poizkusa? Pametne razlage Gould za to ni mogel najti. A njegova nemoč pri iskanju razlage se je še bolj stopnjevala, ko je potek svojega poizkusa drastično otežil. Paše ni prestavljal za enakomerno razdaljo, temveč je stopnjeval prestavitev vedno znova za faktor 1,25 – vse prej kot zlahka ugotovljiva zakonitost. In kljub temu so se čebele tudi v tem primeru znašle. Kot da bi v teku tega poizkusa razumele njegova pravila, so vedno krožile nad pravim mestom v pričakovanju hrane. Očitno so ravnale po pravilu: vzemi zadnjo postavitev, k njej prištej 25 odstotkov in tam te čaka hrana. Do danes še nihče ni našel ključne razlage, kako so insekti s svojimi miligramskimi možgani sposobni takšnih malodane nemogočih dosežkov. Če izhajamo iz tega, da ima vse živo svojo dušo, da se v vseh oblikah življenja pretaka vesoljna duhovnost – Bog, potem ustreza razmišljanje, da se zavest vsake posamezne čebele potencira v čebelji družini. Z življenjem v skupnosti nastane neka višja zavest, ki je ne moremo omejevati s številom nevronov v možganih ene same čebele.

Boj čebel za preživetje Kakršnokoli že je naše stališče do tega vprašanja – ali naj priznavamo čebelam nagon, zavest ali dušo občestva – kdor se poglablja v dogajanja in zakonitosti znotraj čebelje družine, je prevzet, občuti občudovanje, občuti spoštovanje do teh bitij, od katerih je v bistvu odvisno naše preživetje. Toliko bolj nerazumljivo je zato človekovo ravnanje z okoljem, z naravo, z živalmi. Zakaj v ZDA in v drugih državah na skrivnosten način zapušča na tisoče čebel svoje panje? Ali terjata zastrupljanje okolja in zločin nad stvarstvom – genska tehnika svoj davek? Ali je človek zmedel čebelji red? Ali čebele iščejo območja, v katerih še lahko žive po svoji ureditvi? Ali sploh še obstajajo takšna območja in če, ali so čebeljim rojem dosegljiva? Ali jih je človek obsodil na propad in s tem izrekel obsodbo tudi samemu sebi …? »Človeštvo nujno potrebuje čebele, saj sta skoraj dve tretjini človekove prehrane odvisni od čebel, bodisi posredno ali neposredno: 80 do 90 odstotkov sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, breskve, kivi itd.) oprašijo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline, sojo, beluše, brokoli, zéleno, kumare in še okrog 90 drugih vrst sadja in zelenjave.

Vegetarisch geniessen, 3/07, prevod: Blanka Prezelj Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2007