VČERAJ SEM V BOLNICI DOŽIVELA NEVERJETEN TRENUTEK, KI GA ŽELIM DELITI Z VAMI SAJ IMA GLOBOKO SPOROČILO. UPAM, DA MI BO USPELO Z BESEDO UJETI TISTO ENERGIJO, KI JE SEVALA IZ PACIENTKE, STARE KREPKO ČEZ OSEMDESET LET, NEPOKRETNE. MENE SE JE GLOBOKO DOTAKNILO IN DOMOV SEM ŠLA GANJENA IN HKRATI HVALEŽNA, DA MI JE BILO DANO DOŽIVETI TA TRENUTEK…
OD MOJEGA INDIJANCA MAMA IMA DANES OPERACIJO NA KOLENU. ZATO JE ŽE VČERAJ IMELA SPREJEM V BOLNICI, DA JI NAREDIJO ŠE ZADNJE POTREBNE PREISKAVE PRED DANAŠNJO OPERACIJO. SPREJEM V SOBO JE BIL ZA VSE TRI KAR MALO NEPRIJETEN. TISTI, KI STE ŽE DOŽIVELI TO IZKUŠNJO POTEM VESTE, DA SO LAHKO TI SPREJEMI ZELO NEOSEBNI, KLJUB NASMEHOM SESTER NA OBRAZU IN DA SI ZA ZAPOSLENE SAMO ŠTEVILKA POSTELJE IN SOBE. »ŠE EN PRIMEREK« IN ADMINISTRACIJA PAČ MORA BITI ZADOVOLJENA. SAJ POZNATE TISTI STRAH, KI KLJUVA V NAŠIH SRCU KLJUB TEMU, DA UPAMO NA NAJBOLJŠE. MAMA SE JE KAR V REDU DRŽALA, DOKLER NISVA OSTALI SAMI IN SEM JO PRIJELA ZA ROKO, KO SEM SE USEDLA NA ROB NJENE POSTELJE. KROKODILJE SOLZE SO SPOLZELE PO NJENEM OBRAZU, KI SO TUDI MENE ZELO ŠOKIRALE, SAJ JE NISEM NAVAJENA Z SOLZAMI V OČEH. A BIL JE TRENUTEK, KO MI JE POKAZALA DELČEK SVOJEGA SRCA V KATEREM JE TUDI V NJEM ZASIDRAN STRAH, KI GA NE POKAŽEMO VSAKEMU. SAMO TISTEMU, KI MU ZAUPAMO ZATO SEM BILA Z NJENO ROKO V SVOJI KAR LEPO TIHO, SAJ SE JE V TISTEM TRENUTKU SOOČALA Z SVOJIMI ČUSTVI IN ŠELE TAKRAT, KOT DA SE JE DEJANSKO ZAVEDALA: TAKO, SEDAJ PA GRE ZARES! NA TO OPERACIJO JE ČAKALA ŠTIRI LETA!
OB NJENI POSTELJI LEŽI ŠE STAREJŠA GOSPA, KI JE SPALA. ZATO JE TUDI NISEM POSEBEJ OPAZILA A ČLOVEK NIKOLI NE VE ZA KATERIM GRMOM TIČI ZAJEC… IN TAKO SE MI JE TA »ZAJEC« POKAZAL PROTI VEČERU, KO SVA Z MOJIM ŠLA POGLEDAT, KAKO JE Z MAMO IN ČE KAJ RABI. HVALA BOGU STANUJEVA BLIZU BOLNICE TAKO, DA SVA LAHKO VSAK TRENUTEK TAM, ČE BI KARKOLI POTREBOVALA.
NO, MAMA SE JE KAR HITRO »VKLOPILA« NA SPREMEMBE, KAR JE PRI NJENIH 74 LETIH IN DA JE PRVIČ V BOLNICI , ZAVIDANJA VREDNO. PRIŠLA SVA RAVNO V ČASU VEČERJE IN TAKO SO JIM V SOBI RAZDELILI HRANO. TO JE BILA MAMINA ZADNJA HRANA, KI JO JE LAHKO ŠE POJEDLA. NASLEDNJI OBROK DOBI DANES PROTI VEČERU. IN TAKO JE V SOBO PRIŠEL MLAD FANT, KI JE ZAČEL HRANITI STARKO V SOSEDNJI POSTELJI. ŠTIRI ŽLICE JUHE, DVE ŽLICI NEKE PASIRANE ZELENJAVNE ZADEVICE IN ŠTIRI ŽLICE PUDINGA, NA KATEREM SO ŽE BILA NJENA ZDROBLJENA ZDRAVILA. IN TO JE TO! ZA TEH DESET ŽLIC JE BILO POTREBNIH DOBRIH TRIDESET MINUT! IN TAKRAT SEM OPAZILA, DA GOSPA DELUJE V NEKEM ČISTO DRUGAČNEM ČASOVNEM RITMU OZ. DA ZANJO ČAS NE OBSTAJA. NJENE MODRE OČI SO ZRLE V NEK DRUGAČEN PROSTOR, VIDELA JE NEKAJ, KAR MI OSTALI V SOBI ZAGOTOVO NISMO. IN TAKO JE MED HRANJENJEM TEMU STREŽNIKU ZAUPALA, DA GRE V SREDO DOMOV. KO BODO DOBILI PRAVO POSTELJO ZA NJO. IN DA JI JE MED TEM, KO JE BILA ONA V BOLNICI UMRL NJEN MOŽ. DA SO GA ŽE POKOPALI. IN, DA SE NITI POSLOVITI NI MOGLA OD NJEGA. IN TA ZADNJI STAVEK JE POVEDALA TAKO ČUTNO IN Z TAKO ŽALOSTJO V GLASU, DA JE ZABOLELO ŠE MENE. ENA SAMA ŽALOST A NOBENE ČUSTVENE BOLEČINE. BREZ SOLZ, SAMA ŽALOST… SI ZNATE PREDSTAVLJATI TA OBČUTEK??? MENI JE DOBESEDNO ZLEDENELA KRI PO ŽILAH! IN TUDI MOJ JE POSTAL ZELEN V OBRAZ IN JE OTRPNIL. SAMO SPOGLEDALA SVA SE IN OSTALA BREZ BESED. KAR »KNEDL« SVA DOBILA V GRLU, KI SVA GA OBA TEŽKO POŽRLA.
»SAMO TO MI JE HUDO, KER SE NISVA MOGLA POSLOVITI« SO BILE NJENE BESEDE, KI JIH JE IZREKLA ŠE KAR NEKAJKRAT. VEDNO TIŠJE DOKLER NI ZOPET ZADREMALA. POSTELJO JE IMELA DVIGNJENO, OČITNO JIH TAKO PUSTIJO NEKAJ ČASA, DA SE JIM HRANA »ULEŽE«, DA JIM VSAJ TISTO NEKAJ MALEGA OSTANE V ŽELODCU. MED TEM, SVA SE MIDVA ŠE MALO POGOVARJALA Z MAMO IN SE POČASI ZAČELA POSLAVLJAT. NO, ONA NAJU JE ZAČELA »NAGANJATI« DOMOV. IN KAR NAENKRAT MI TA STARKA REČE: »GOSPODIČNA, MI LAHKO ZRAVNATE POSTELJO?« DEBELO SEM JO POGLEDALA SAJ MED TEM ČASOM NISEM IMELA OBČUTKA, DA ME JE SPLOH VIDELA, ŠE TISTIH NEKAJ TRENUTKOV NE, KO JE GLEDALA. POIZKUSILA SEM JI USTREČI AMPAK TE BOLNIŠKE POSTELJE SO ZAME »ŠPANSKA VAS« IN TAKO MI JE NA POMOČ PRISKOČIL MOJ DRAGI. NEKAKO NAMA JE SKUPAJ USPELO VZGLAVJE PORAVNATI IN MED TEM SEM JI JAZ POGLEDALA V NJENE NEBEŠKO MODRE OČI A NJEN POGLED JE BIL USMERJEN »NEKAM«… V NJENIH OČEH PA NEK POSEBEN SIJAJ… »NE, NI ŠANSE DA ME VIDI«, SEM SI MISLILA SAMA PRI SEBI.
KO SEM JI JAZ POSPRAVILA ŠE SLINČEK SE JE MOJ POSLAVLJAL OD MAME IN JI ZA POGUM SEVEDA ZAŽELEL VSE NAJ NAJ TER JI NAMENIL VELIK TOPEL OBJEM. IN TAKRAT STARKA ZOPET SPREGOVORI: »O, TO RADA VIDIM! TO IMAM NAJRAJE! LJUBEZEN… TAKO LEPA JE!«
DRAGI MOJI, KO JE TO POVEDALA JE IMELA OČI ZAPRTE! KAKO JE VEDELA, DA SE MOJ DRAGI RAVNO V TISTEM MOMENTU POSLAVLJA OD MAME Z OBJEMOM IN POLJUBOM, NIMAM POJMA, A OD NJE JE ZAŽAREL TAK NOTRANJI MIR IN SPOKOJNOST, DA SEM SAMA MAMI SAMO POMAHALA V SLOVO IN Z SOLZAMI V OČEH ŠLA SKOZI VRATA. ZAČUTILA SEM TAK NOTRANJI MIR IN TISTO BREZPOGOJNO LJUBEZEN DO »NEČESA«, DA VAM TEGA Z BESEDO NE ZNAM OPISATI. V TRENUTKU MI JE POSTALO TAKO VROČE V TELESU, KOT DA ME JE NEKDO »PRIŽGAL«! NEKA POSEBNA ENERGIJA JE VSTOPILA VAME, KOT DA MI JE S TISTIM TRENUTKOM TA STARKA OMOGOČILA, DA SEM SE TUDI SAMA LAHKO »DOTAKNILA« S SVOJIMI ČUTILI NA SVOJ NAČIN »NEKAJ VEČ, NEKAJ VEČJEGA«, KAR NAS ZAGOTOVO OBDAJA IN JE Z NAMI VSAK TRENUTEK. SAMO MI SMO TAKO ODDALJENI OD »TEGA« LEPEGA, BOŽANSKEGA. IN ZA NA KONEC VAM LAHKO NAPIŠEM SAMO ŠE TO SPOZNANJE S KATERIM SEM VČERAJ ZAPUŠČALA BOLNICO: »ŽIVLJENJE JE VELIKO VELIČASTNEJŠE IN MOGOČNEJŠE, KOT SMO MI SPLOH SPOSOBNI ZAZNATI IN SI ZAMISLITI. IN RES JE, LJUBEZEN JE VSE ALI NIČ IN VSAK IMA TA DAR V SEBI: ČUTITI! SAMO UPATI SI MORAMO IN SE PREDATI, PA LAHKO TUDI LETIMO! ZDAJ TO VEM!«
ČIM MANJ NAPOREN TOREK VAM ŽELIM!
