ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Že kar nekaj časa se spravljam kaj novega spravit skupaj na blogu a se mi vse sproti sesuje. Ali ni prave ideje ali se ravno takrat prebudi moja metuljčica ali zazvoni telefon ali… sem enostavno preutrujena in dobesedno padem v posteljo! Neverjetno, kako beži čas in naše detece je staro že dobrih tri mesece in pol. Sedaj se že veselo smeji ob ugodju in odkrivanju novih stvari in tudi odločno zajoka, ko ji gre kaj narobe ali se ne počuti varno. Odkrila je že tudi svoji ročici, ki ju skuša čim globje pospraviti v svoja usta. Nogi pa sta pri sprevijanju pravi pripomoček za igranje in vesele vriske. Dobro že pozna obraze in ob vsakem novem obrazu se pošteno zamisli in kar nekaj časa se odloča ali bo tej osebi namenila poleg resnega pogleda še kaj več. Preživeli sva tudi prvo cepljenje in jo odnesli z lažjo vročino in dvema nemirnima in nerazpoloženima dnevoma. Zadnje dni nama vreme kar malo nagaja saj se pri nas megla ne dvigne vsaj do enajste ure dopoldan. Popoldan pa tudi ni kaj bolje; oblaki imajo radi koroško kotlino, iz Uršlje gore je začel pihati že prav zimsko mrzel veter in če nisi nanj pripravljen, pihne tudi do kosti. Vlaga, ki se bogoti te dni pa zelo ugodno upliva na razmnoževanje različnih virusov in po dobrih dveh letih sem enega tega šmenta gostila tudi sama, ravno te dni. Saj veste, tista nadležna vročina 37,5, ko imaš občutek, da telo ni več tvoje, v glavi pa ne vem, kaj se pretaka tam, kjer na ji bili možgani. Ampak sem z dobro voljo vse to nekako prestala. Zanimivo je, ko si zaposlen z delom in nimaš časa razmišljanje, kako se počutiš, enostavno prezreš utrujenost, ki se ti prikrade pod kožo. Danes pa, ko ima moj poglavar vajeti v svojih rokah ugotavljam, da sem svinjsko izžeta! In kot vidim skozi okno je pred nami še en siv dan zato sem se odločila, da bom imela dopoldan “pidžama day” s knjigo v roki, popoldan pa grem malo dvignit srčni utrip v bližnji gozd na en tak “sentiš” jogging, če me bodo noge še nesle. Ma nisem tekla… ne pomnim, kdaj sem se nazadnje podila med drevesi! Ta teden sem zaradi slabega počutja izpustila še udeležbo v eni prav prijetni skupini, ki jo obiskujem že kar nekaj časa (tudi med nosečnostjo sem bila pridna do zadnjega) in kjer izvajamo vaje skozi katere se energetsko prečistiš, sprostiš vse napetosti tako v duši kot na fizičnem nivoju, malo pospraviš svoje podstrešje v glavi in si na novo nafilaš baterije. In ker smo ta teden zaradi slabega vremena tudi malo manj “vozičkali” je moje telo že prav nestrpno in komaj čaka na sprostitev in gibanje. Lep jesenski vikend vam želim in veliko toplega v srcu, da vam osuši vso vlago okoli vas

Čivka