Poporodna depresija?
Z vami bi rada delila svojo zgodbo, morda najbolj intimno od kar pišem blog, ki je se zgodila 7.07. letos. Na ta dan je na svet z začudenimi očmi “kaj se pa tukaj dogaja?” prišla moja metuljčica Aischa.
A najprej skok na začetek. Stara sem 36 let in to je bila moja tretja nosečnost. Ker sta starejša sinova stara že 16 in 13 let je bila ta tretja nosečnost zopet nekaj čisto novega in posebnega. Moja tretja nosečnost je potekala naravnost fantastično, čudežno lepo! Nobenih glavobolov, slabosti, motenega spanja, prevelikega teka… ob spremljavi čudovitega ginekologa, ki sem mu 100% zaupala. Ker sem zaposlena na delovnem mestu, ki je večji del sedeč in ker so odnosi z nadrejenimi katastrofalni sem se odločila za bolniški stalež. Svojemu ginekologu sem odkrito povedala, da nimam nobenih fizičnih težav, da pa bi lahko nastali kakšni psihični zaradi odnosov na delovnem mestu in ker imam željo se nosečnosti maksimalno posvetiti, sem ga poprosila, da mi napiše bolniški stalež. Razumel me je in ustregel moji želji za katero mu bom hvaležna do konca svojih dni! In tako sem letos aprila pričela z bolniškim staležem. Prvo, kar sem naredila, sem iz roke snela uro. Tako, simbolično. Času nisem dovolila, da bi me med nosečnostjo kamorkoli priganjal ali me utesnjeval. Delo sem si porazdelila po trenutnemu počutju in se duševno in duhovno popolnoma predala novemu bitju, ki je rastlo v meni.
Proti koncu nosečnosti, zadnjih 14 dni pa so se vame naselili nerazumljeni strahovi pred porodom. Samo sebe sem mirila in se prigovarjala, da saj če sem že dvakrat rodila, bom pa ja tudi tretjič. A ta “zla slutnja” pred porodom me ni in ni nehala zasledovati. Celo vedno pogosteje in močneje se je oglašala v meni. In potem so se na te prve strahove lepili še drugi strahovi; kaj že bo z otrokom kaj narobe, kaj če bo z mano kaj narobe, kaj če… A mi je kljub vsemu uspelo ohraniti dokaj mirno kri in sem polna optimizma in veselja zrla naprej v lepe trenutke, ki me čakajo ob rojstvu otroka.
In tako je napočil dan X, ko se je moje malo detece odločilo, da bo vstopilo v tu zemeljsko življenje. Popadki so bili sprva neredni; blago ščipanje v različnih intervalih se je vleklo kakšnih 5 do 6 ur. Ob pol enih zjutraj pa so postajali ti krči čedalje močnejši a še vedno zelo neredni. Zaradi varnosti in teh slabih slutenj sva se s partnerjem odločila, da greva v bolnišnico. Sprejela me je zelo prijazna babica in uredili sva “zdravniški ritual” in sam sprejem. Ob porodu je prisostvoval tudi moj partner zato sva dobila posebno sobo. Porod je potekal “počasi”, glede na to, da sem tretjič rojevala (menda gre v tretje hitro…???…) Prišla me je pregledat tudi ginekologinja in mi ob 4ih zjutraj predrla “čep” z namenom, da “Pospeši” vse skupaj. Babica je bila med samimi popadki zelo prijazna z menoj, me mirila in name delovala zelo pomirjujoče. Zaupala sem ji. Ker se popadki še vedno niso uredili in so bili še vedno neredni in različno močni mi je sestra predlagala, da bi mi dala kapalno za umetne popadke. In ker sem ji zaupala sem v to pristala, čeprav je en tihi glasek v meni dejal odločni “NE”! Vse mi je lepo razložila in, ker so krči po dveh kapljicah te kapalne resnično postali zelo močnejši, mi je dala še injekcijo proti bolečinam. In tako smo predihavali še naslednjo uro in pol. Vmes me je prišla pogledat ginekologinja z vprašanjem: “a še kar niste rodili ali kaj?” in začudeno pogledala babico. Le ta je z (zame) neodločnim glasom po tihem povedala, da “gre počasi”. A začutila sem neko naelektrenost mednjima s katero se v tistih trenutkih niti nisem želela ubadati, saj je bolečina postajala vedno močnejša a še vedno neredna. Zato je babica predlagala, da bi povečali dozo še za dve kapljici. Pa dobro, sem si mislila, pa dajmo…
A ob 6:30 še nisem rodila, stanje popadkov še vedno neredno, otrokov ritem srca v redu, moj pritisk tudi… sami popadki so bili “za preživet”. Nato pa se je menjala smena in moja babica je ob 6:30 zaključila svojo delovno smeno. In takrat je mene zagrabila neka panika in sem jo prijela za roko in jo lepo poprosila, da naj še ne odhaja. To sem naredila čisto spontano tako, da sem bila še sama začudena nad lastno reakcijo. Babica je dejala, da bo še počakala malo a da potem mora zapustiti službo (le kdo si ne želi oditi domov po nočni izmeni…). In tako so me “prevzele” dve osebe, ki se mi nista ne predstavili, me ne pozdravili, dali sta skozi tisti njihov pisarniški ritual, nekaj med seboj momljali in se šli preoblečt. In takrat se je moja zgodba šele začela. Nobena mi ni razlagala, kaj delata, vsaka, ki je imela “par minut časa” je stiskala po tisti aparaturi za umetne popadke, babica, ki je sedela za mojim hrbtom in držala roko na mojem trebuhu je delovala zelo hladno in odsotno… Potožila sem ji,da so popadki zelo močni, da jih ne morem predihavat; saj ko je prišel popadek mi je v prsih dobesedno jemalo dih od bolečine in počasi sem vedno manj čutila spodnji del telesa. In mi je ta babica dejala (po mojem še sama nima otrok), da se pač moram bolj potrudit in bolj skoncentrirat na samo dihanje. In to je povedala tako brezosebno, s tako hladnim glasom, s pogledom uprtim skozi okno zroč nekam v daljavo, da sem si takrat prvič v mislih rekla: Bog, pomagaj mi! Dvakrat sem že rodila a ta bolečina ni niti približno podobna “normalni” bolečini porodnih krčev.
Ura je bila 6:55, jaz sem bila odprta slabih 4 cm. Krči pa tako močni, da se mije zdelo, da mi bo spodnji del telesa raztrgalo. Ne zanam opisati bolečine, ki sem jo doživljala ob tem in moje telo, kot da ni bilo več moje… reagiralo je čisto po svoje in nobenega vpliva nisem več imela nanj… Krči pa so prihajali eden za drugim in vmes ni bilo nobenega počitka več. Nenormalen pritisk v moji glavi in v nekem trenutku sem samo sebe slišala, kako kričim na vse grlo in kličem Boga, naj mi vendarle pomaga. In potem je sledil finale: Vmes, med porodom, so seveda konstantno povečevale dozo teh umetnih popadkov (to mi je kasneje povedal moj partner, sama nisem več registrirala dogajanja okoli sebe zaradi bolečin), ko je sledilo še zadnje pritiskanje nisem več čutila spodnjega dela telesa. In enostavno nisem mogla več pritiskati, saj sem imela občutek, da me pod popkom “Ni več”. Med mojimi nogami sta sedaj bili dve babici, saj se je ena “uvajala” in tako sta mi obe tiščali prste v mojo nožnico in širile kanal za lažje porod. In se seveda drle na mene, naj vendarle pritisnem, da moram pritisnit zaradi otroka. A jaz enostavno nisem več zmogla. Zadnjega dela poroda se spominjam izventelesno; kot da sem stala ob sebi in gledala samo sebe, kako rojevam. In naenkrat zagledam to moje zlato metuljčico, ki sploh ni zajokala, ko je prvič zajela sapo ampak tako začudeno široko gledala okoli sebe; češ; “kaj se pa tukaj dogaja?”
Hvala Bogu, ob 7:15 so zabeležili konec poroda, otrok in mamica zdrava…
Pa sem bila res še zdrava? Namreč, nekaj v moji duši je s tistim trenutkom, ko se je detece rodilo, “počilo”, jaz nisem več enaka oseba, kot sem bila še pred porodom. V moji duši zeva ena velika globel in ena velika jeza… Občutek, kot da sem bila posiljena na porodni postelji, kot da so me oropali za eno tako lepo doživetje, ki ga nam ženskam je dala mati narava… Naravni porod ima čisto drugačno bolečino, dvakrat sem rodila z njo. Sedaj pa so mi ostali samo ti grozni spomini in bes na samo sebe: “Le zakaj sem pristala na umetne popadke???? Zakaj ??!!Jeza, zakaj nisem poslušala samo sebe in tisti tihi glasek, ki me je svaril?” Zle slutnje so bile uresničene.
Psihično sem bila zaradi bolečin popolnoma na tleh; tri dni v bolnišnici se spominjam kot v neki agoniji, kot da se vse ni dogajalo meni. Nori občutki, ki jih niti na znam napisati. Prvi mesec doma… ne me vprašat, kako sem preživela… brez mojega partnerja mi zagotovo ne bi uspelo. Sedaj bo moje detece staro 5 mesecev. Moje fizično telo se počasi sestavlja nazaj v prvotno stanje, moje “psihično telo”… Tukaj pa bo moralo preteči še veliko veliko časa, da bom predihala zadeve do tiste stopnje, da me občutki in čustva ne obodo več jemali nazaj v tisto agonijo, ki sem jo preživela. Trenutno se borim z depresijo, “klatim zvezde z neba” ampak tiste, ta temne, ki ne gorijo in jih eno po eno zopet prižigam nazaj. Trudim se, se pobiram s tal in poskušam znova in znova sestaviti tudi svoje dušno telo nazaj… a sem danes ugotovila, ko sem prebirala te forume, da moram svojo zgodbo dati iz sebe in si priznati sama sebi par stvari in ena najbolj pomembna je ta, da potrebujem pomoč, da mi sami ne bo uspelo. Pravijo, da alkoholik lahko pomaga alkoholiku, ker ga razume zato mislim, da tista, ki je šla skozi poporodno depresijo lahko pomaga kateri drugi in upam, da bo kdo imel tudi zame vsaj slišno uho ali odločno besedo, kako naprej, ko mi zmanjka poguma se soočati z negativnimi čustvenimi stanji.
Imam čudovitega partnerja, ki bi zame naredil vse a z njim se enostavno ne morem pogovarjati o svojih doživljanjih, ki jih preživljam sedaj. Ne more razumeti mojih strahov, dvomov, občutkov krivde pa se še tako trudi, ko ne gre… saj sam ni šel skozi tako izkušnjo. In ker me ne rzume sem se začela odmikati odnjega; vem, da ni prav ampak trenutno ne zmorem kaj več iztisniti iz sebe. Poleg tega je tudi cele dneve v službi jaz pa sama za vse. Njemu se dogaja 500 na uro, jaz med štirimi stenami z vsakodnevnimi obveznostmi; čista rutina, nič novega.
Meni pa se majejo tla pod nogami, saj sem na tej “porodni mizi posiljstva”, kot ji sama pravim, izgubila samozaupanje v lastne odločitve.
Sedaj prihajajo praznični dnevi, ki so lahko zelo lepi ali pa ravno zaradi čustvenih težav izredno peklenski. Pravijo, da ni naključij, da je vse “na-ključ”… Mogoče pa sem ravno danes s tem svojim dopisom začela tisto svoje resnično zdravljenje svoje duše…
Mlade mamice, veliko poguma vam želim ob vzgajanju teh čudovitih nadebudnežev! Drage nosečnice, kakršne koli težave vas že tarejo na tej poti, nikar ne izgubite vere vase in zaupajte lastnim občutkom!
Na koncu pa še moja molitev, ki mi pomaga, ko mi temni oblaki zagrnejo sonce:
Hvala vsem vam, ki ste se pretolkli skozi to moje pisanje
in lep lep pozdrav vam voščim!
Čivka
