Samota
Samota je zame izvir zdravljenja,
zaradi katerega je moje življenje vredno živeti.
Govorjenje je zame pogosto muka in potrebujem več dni molka,
da si opomorem od jalovosti besed.
(Carl Gustav Jung)
Te dni sem se naveličala otepačev slame… mešalcev megle in praznega govoričenja. Sem na zdravljenju v samoti!
Vedno bolj spoznavam, da je zelo velika razlika, če prebereš duhovno knjigo, se nad njenim sporočilom navdušiš in trosiš okoli sebe kvazi duhovnost in drugim soliš pamet, kako in kaj naj bi živeli, kot pa da duhovnost resnično živiš sam s seboj. Slednje je težje, saj nimaš občinstva, ki bi ti ploskalo ob uspehu ali obtoževalo ob napakah. Tišina ti je edini spremljevalec ob viharju lastnih misli. Sam sebi si največji sodnik ali prijatelj… odločaš se sam.
Premalo smo odgovorni do samega sebe in svojih misli. In dejanj, ki jih trosimo okoli sebe. Veliko krat smo tako vase zagledani, da ne opazimo, kako prizadanemo ljudi ob sebi. In najbolj slab izgovor, ki si ga lahko ob tem privoščimo je: “vseeno mi je, kako ti to doživljaš. To je tvoj problem!” In tu je največja napaka: “ne sme nam biti vseeno niti za mravljo, ki smo jo pohodili in čeprav nehote!”
Vsak ima v svoji duši luknjo skozi katero je ranljiv. Vsi smo globoko v sebi še vedno veliki otroci, ki hrepenimo in ob tem nemalokrat tudi trpimo, ko iščemo eno in edino stvar: ljubezen!
Samopomemnost je fajna stvar; nahrani ti ego in ti da energijo s katero lahko gaziš po ljudeh, ko naletiš na drugače misleče ljudi ali pa somišljenike “prijateljsko” tolčeš po rami in jih hvališ, ker se strinjajo s teboj. Trenutek pogube pa lahko nastane v samoti, ko spoznaš, da se Zemja ne vrti okoli svoje osi zaradi tebe…
Spoznala sem, da so najbolj zahrbtni ravno tisti ljudje, ki na glas vpijejo, kako dobri prijatelji so s teboj. Ko te pokličejo samo takrat, ko te potrebujejo ali ko te kam povabijo samo zato, ker jim je padla samozavest in si sami ne upajo storiti naslednjega koraka. Ti ljudje te vedno pustijo v samoti takrat, ko se sam plaziš po vseh štirih in iščeš svetlobo, da ti prežene temo. Vendar sem spoznala tudi to, da je to lahko njihovo edino iskreno darilo, ki so ga v tem prijateljstvu sposobni podariti: samota. In ko se pobereš si jim lahko še hvaležen, saj spoznaš, da so ti dali sveti prostor, da si se lahko pozdravil! In si si končno upal pogledati v svoj najbolj temačen del duše in vanjo vnesel zdravilno svetlobo.
P.s., te misli so zrastle v mojem gnezdu in so plod trenutnega stanja mojega duha. Sedim na goli veji drevesa, ki mu je jesen že posmukala vso listje. V nogah čutim mraz in vlago a perje mi greje nemirno srce in blaži njegovo trepetanje. Pogled imam uperjen v megleno daljavo… ” Saj bo šlo Čivka, saj bo šlo,” bodrim samo sebe.
14.11.2008 ob 10:25
Modrost pride v človeka po ljubezni, tišini in odpovedi. (sv. Janez od Križa)
Samota v tem, se mi zdi, da se slišim sploh, samega sebe, da se najdem, da vsaj malo vem, kdo sem v resnici …
Objem!
14.11.2008 ob 18:14
Sedaj sva pa dva v samoti
14.11.2008 ob 23:45
čivka,
ja, res je. Prebrati duhovno knjigo ali biti duhoven, sta dve stvari. Na žalost. V duhovnosti ni ovir in se da vse razumeti kot vzrok in posledico. A to sama dobro veš.
In tudi res je to, o prijateljstvu. NI prijatelj tisti, ki ti ploska, ko skočiš v vodo. Pravi prijatelj je tisti, ki te “vun” potegne, ker se utapljaš. To so moje misli, ki sem jih zapisala na svojem blogu in mislim, da prav tebi na tvoj komentar.
Pravi prijatelj ti ne bo nikoli rekel: pazi se avta. Avto je ja dobra in čudovita zadeva, ki te pripelje brez truda kamor koli želiš. Pravi prijatelj ti bo rekel: pazi, kako ravnaš z avtom, da ti bo dobro služil in se ti ga ne bo treba bati. Tudi, če si pešec na prehodu za pešče imej do avta spoštljiv odnos, saj je on močnejši kot ti, ki si pešec. (Sem bila pač inštruktorica vožnje, ka morem…)
In knjige lepo učijo o duhovnosti. Ne neti požari, če ne želiš zgoreti. (Moja misel, pravkar nastala.) In pusti človeka, da gre svojo pot, če ne želiš iti vštric z njim. (Tudi ta je moja pravkar nastala.) Saj imaš svojo pot.
Viš, čivka, kokola moja, koliko dobrih stvari uči duhovnost.
In duhovnost ni nikoli grožnja, niti izsiljevanje ne, kaj šele obtožbe, če je človek do ljudi prijazen.
Verjetno imaš med svojimi poslušalci takšne in drugačne. Si mar zaradi tega kaj drugačna do njih? Nisi. Predvidevam, glede na to, da si duhovna.
Ampak poslušalci nimajo enakega mnenje. Vsak si misli, da ima več pravic do tebe kot kdo drugi. Pa jaz vem, da ni tako. Ko sem bila sama inštruktorica, sem vsem dala vedeti, da so zame vsi enaki in enako sem ravnala tako z tistimi, ki so mi bili morda bolj simpatični, kot do tidtih, ki so mi bili manj simpatični. Enako sem jih učila vožnje in enako sem jim predavala. Tudi v vrtcu nisem delala razlik, in nikjer drugje jih nisem. Kako so pa oni sprejemali mene, ni bilo odvisno od mene, pač pa od njih samih.
Tudi na pogreb gre človek zaradi sebe in ne zaradi mrtveca, saj ga mrtvec ni prosil, da pride. Že res, da se mu greš pokloniti. A osločitev je vedno tvoja.
In vse osločitve so vedno v nas in od nas samih odvisne.
kako nekdo sprejema duhovnost, je tudiodvisna od njega, Duhovnost pa nima meja in jih ne postavlja.
P.S. Tvoje misli so vedno krasne misli. In spet kakor za koga. Vsak jih lahko razume drugače, tako kot moje. In kakor od vsakega.
Vsak si izbere usodo sam, in vsak razume kot hoče razumeti.
14.11.2008 ob 23:49
ups…,
se opravičujem za napake.
17.11.2008 ob 18:00
/… Veliko krat smo tako vase zagledani, da ne opazimo, kako prizadanemo ljudi ob sebi. …/
Res je Čivka! Vsem nam se to dogaja. Ne glede na to, koliko “duhovnih knjig” je kdo prebral ali koliko “puščavniškega meditiranja” ima za seboj.
Se zgodi! Prezremo učinek svojih dejanj, ki imajo pogosto popolnoma “drugačno smer”, kot smo jim jo namenili. Koliko znamo prisluhniti “žrtvam”, vsaj njihovemu tihemu stoku, s katerim nas opozorijo na bolečino? Znamo takrat potegniti svojo besedo nazaj? Je beseda lahko naš “konj” v tem pomenu? Žal zelo redko.
Zadržati jezik, tudi roko, pred slabim dejanjem, uspeva nekaterim. Potegniti nazaj, priznati svojo zmoto, napako, zelo zelo redkim. Čeprav se trudimo, je to ena od najtežjih “prvin” dobrih odnosov.
Ne bom dalje težil.
Lepo temo si načela, kot sem pri tebi že navajen. 
17.11.2008 ob 20:01
Čivka–>jaz vem da ti bo šlo,…sem s teboj
17.11.2008 ob 21:14
Živjo Čivka
se čisto strinjam s teboj, samota je včasih najboljše zdravilo… in res je, eno je biti duhoven in živeti tako, drugo je pa pametovati o duhovnosti z nezrelim in z besedami neusklajenim obnašanjem… ampka dobro, vsi se moramo nekako učiti v življenju…
všečno pisanje
bravo 
17.11.2008 ob 21:30
Spet sem tukaj, Čivka, modrost veje iz tvojih besed … Rada sem pri tebi!
Vse dobro!
18.11.2008 ob 14:12
ANA OD SRCA: v samoti najti samega sebe… to je tak čudežen trenutek in zelo intimen!
Lepo, da si rada pri meni in tudi jaz te imam rada pri sebi, ti bojevnica srca, zlata si! 
KAMPER: k’k fajn! Se bova gledala
VLATKA: ta zapis je bil moj intimni nokturno razmišljanja o prijateljstvu v moji samoti. In hvala za delitev tvojih misli z nami, modri pa naj iz vseh zapisov poberejo najboljše
Za napake pa ne skrbi, bistvo je bilo zajeto 
BIN: to o “puščavniškem meditiranju”, ma tu si zmagal
:lol: pa veš kako veliko ljudi tako pobegne pred realnim življenjem? Pa še zavedajo se ne tega 
In sploh ne težiš ampak za mene zelo pametno razmišljaš in lepo je prebrati tvoje misli. Ti si našel prispodobo konja, jaz pa imam velikokrat občutek, da iz besed delajo enega veliiiikega slona, ki ga komaj spravijo iz ust, ker imajo premajhna 
V eni knjigi od Luise Hay sem prebirala, kako je svojim slušateljem dala naslednjo nalogo: petim ljudem, za katere mislijo, da so jim v življenju škodovali naj jim stopijo pred oči in se jim zahvalijo za najmanj tri stvari. A hvaležnost mora priti iz srca. In glej ga zlomka… le redkim je uspelo opraviti nalogo… In veš zakaj? Ker je samo peščica bila pripravljena razmišljati s srcem, drugi so še naprej hranili svoj ego… 
Res da je težko ampak ni nemogoče, kajne? 
SNOW: hvala
tudi jaz mislim, da mi gre vedno bolje 
KITTI: ja poglej, kdo se mi je oglasil
Kako lepo! Najprej Bin, sedaj ti… le pridite se gret v moje gnezdo, za vse je dovolj prostora. In če se bomo skupaj učili o življenju ni šment, da se ne bomo nekaj tudi naučili!
1.12.2008 ob 10:57
Čivka, včasih enostavno ne znese delati in živeti kot bi radi. Ni poti gor, če ni zaleta. Mraz bo minil, perje se bo posušilo, srce pa naj ostane takšno kot je
14.12.2008 ob 14:39
Nasvidenje, točno tako! Pomembno je srce