Poporodna depresija?
Z vami bi rada delila svojo zgodbo, morda najbolj intimno od kar pišem blog, ki je se zgodila 7.07. letos. Na ta dan je na svet z začudenimi očmi “kaj se pa tukaj dogaja?” prišla moja metuljčica Aischa.
A najprej skok na začetek. Stara sem 36 let in to je bila moja tretja nosečnost. Ker sta starejša sinova stara že 16 in 13 let je bila ta tretja nosečnost zopet nekaj čisto novega in posebnega. Moja tretja nosečnost je potekala naravnost fantastično, čudežno lepo! Nobenih glavobolov, slabosti, motenega spanja, prevelikega teka… ob spremljavi čudovitega ginekologa, ki sem mu 100% zaupala. Ker sem zaposlena na delovnem mestu, ki je večji del sedeč in ker so odnosi z nadrejenimi katastrofalni sem se odločila za bolniški stalež. Svojemu ginekologu sem odkrito povedala, da nimam nobenih fizičnih težav, da pa bi lahko nastali kakšni psihični zaradi odnosov na delovnem mestu in ker imam željo se nosečnosti maksimalno posvetiti, sem ga poprosila, da mi napiše bolniški stalež. Razumel me je in ustregel moji želji za katero mu bom hvaležna do konca svojih dni! In tako sem letos aprila pričela z bolniškim staležem. Prvo, kar sem naredila, sem iz roke snela uro. Tako, simbolično. Času nisem dovolila, da bi me med nosečnostjo kamorkoli priganjal ali me utesnjeval. Delo sem si porazdelila po trenutnemu počutju in se duševno in duhovno popolnoma predala novemu bitju, ki je rastlo v meni.
Proti koncu nosečnosti, zadnjih 14 dni pa so se vame naselili nerazumljeni strahovi pred porodom. Samo sebe sem mirila in se prigovarjala, da saj če sem že dvakrat rodila, bom pa ja tudi tretjič. A ta “zla slutnja” pred porodom me ni in ni nehala zasledovati. Celo vedno pogosteje in močneje se je oglašala v meni. In potem so se na te prve strahove lepili še drugi strahovi; kaj že bo z otrokom kaj narobe, kaj če bo z mano kaj narobe, kaj če… A mi je kljub vsemu uspelo ohraniti dokaj mirno kri in sem polna optimizma in veselja zrla naprej v lepe trenutke, ki me čakajo ob rojstvu otroka.
In tako je napočil dan X, ko se je moje malo detece odločilo, da bo vstopilo v tu zemeljsko življenje. Popadki so bili sprva neredni; blago ščipanje v različnih intervalih se je vleklo kakšnih 5 do 6 ur. Ob pol enih zjutraj pa so postajali ti krči čedalje močnejši a še vedno zelo neredni. Zaradi varnosti in teh slabih slutenj sva se s partnerjem odločila, da greva v bolnišnico. Sprejela me je zelo prijazna babica in uredili sva “zdravniški ritual” in sam sprejem. Ob porodu je prisostvoval tudi moj partner zato sva dobila posebno sobo. Porod je potekal “počasi”, glede na to, da sem tretjič rojevala (menda gre v tretje hitro…???…) Prišla me je pregledat tudi ginekologinja in mi ob 4ih zjutraj predrla “čep” z namenom, da “Pospeši” vse skupaj. Babica je bila med samimi popadki zelo prijazna z menoj, me mirila in name delovala zelo pomirjujoče. Zaupala sem ji. Ker se popadki še vedno niso uredili in so bili še vedno neredni in različno močni mi je sestra predlagala, da bi mi dala kapalno za umetne popadke. In ker sem ji zaupala sem v to pristala, čeprav je en tihi glasek v meni dejal odločni “NE”! Vse mi je lepo razložila in, ker so krči po dveh kapljicah te kapalne resnično postali zelo močnejši, mi je dala še injekcijo proti bolečinam. In tako smo predihavali še naslednjo uro in pol. Vmes me je prišla pogledat ginekologinja z vprašanjem: “a še kar niste rodili ali kaj?” in začudeno pogledala babico. Le ta je z (zame) neodločnim glasom po tihem povedala, da “gre počasi”. A začutila sem neko naelektrenost mednjima s katero se v tistih trenutkih niti nisem želela ubadati, saj je bolečina postajala vedno močnejša a še vedno neredna. Zato je babica predlagala, da bi povečali dozo še za dve kapljici. Pa dobro, sem si mislila, pa dajmo…
A ob 6:30 še nisem rodila, stanje popadkov še vedno neredno, otrokov ritem srca v redu, moj pritisk tudi… sami popadki so bili “za preživet”. Nato pa se je menjala smena in moja babica je ob 6:30 zaključila svojo delovno smeno. In takrat je mene zagrabila neka panika in sem jo prijela za roko in jo lepo poprosila, da naj še ne odhaja. To sem naredila čisto spontano tako, da sem bila še sama začudena nad lastno reakcijo. Babica je dejala, da bo še počakala malo a da potem mora zapustiti službo (le kdo si ne želi oditi domov po nočni izmeni…). In tako so me “prevzele” dve osebe, ki se mi nista ne predstavili, me ne pozdravili, dali sta skozi tisti njihov pisarniški ritual, nekaj med seboj momljali in se šli preoblečt. In takrat se je moja zgodba šele začela. Nobena mi ni razlagala, kaj delata, vsaka, ki je imela “par minut časa” je stiskala po tisti aparaturi za umetne popadke, babica, ki je sedela za mojim hrbtom in držala roko na mojem trebuhu je delovala zelo hladno in odsotno… Potožila sem ji,da so popadki zelo močni, da jih ne morem predihavat; saj ko je prišel popadek mi je v prsih dobesedno jemalo dih od bolečine in počasi sem vedno manj čutila spodnji del telesa. In mi je ta babica dejala (po mojem še sama nima otrok), da se pač moram bolj potrudit in bolj skoncentrirat na samo dihanje. In to je povedala tako brezosebno, s tako hladnim glasom, s pogledom uprtim skozi okno zroč nekam v daljavo, da sem si takrat prvič v mislih rekla: Bog, pomagaj mi! Dvakrat sem že rodila a ta bolečina ni niti približno podobna “normalni” bolečini porodnih krčev.
Ura je bila 6:55, jaz sem bila odprta slabih 4 cm. Krči pa tako močni, da se mije zdelo, da mi bo spodnji del telesa raztrgalo. Ne zanam opisati bolečine, ki sem jo doživljala ob tem in moje telo, kot da ni bilo več moje… reagiralo je čisto po svoje in nobenega vpliva nisem več imela nanj… Krči pa so prihajali eden za drugim in vmes ni bilo nobenega počitka več. Nenormalen pritisk v moji glavi in v nekem trenutku sem samo sebe slišala, kako kričim na vse grlo in kličem Boga, naj mi vendarle pomaga. In potem je sledil finale: Vmes, med porodom, so seveda konstantno povečevale dozo teh umetnih popadkov (to mi je kasneje povedal moj partner, sama nisem več registrirala dogajanja okoli sebe zaradi bolečin), ko je sledilo še zadnje pritiskanje nisem več čutila spodnjega dela telesa. In enostavno nisem mogla več pritiskati, saj sem imela občutek, da me pod popkom “Ni več”. Med mojimi nogami sta sedaj bili dve babici, saj se je ena “uvajala” in tako sta mi obe tiščali prste v mojo nožnico in širile kanal za lažje porod. In se seveda drle na mene, naj vendarle pritisnem, da moram pritisnit zaradi otroka. A jaz enostavno nisem več zmogla. Zadnjega dela poroda se spominjam izventelesno; kot da sem stala ob sebi in gledala samo sebe, kako rojevam. In naenkrat zagledam to moje zlato metuljčico, ki sploh ni zajokala, ko je prvič zajela sapo ampak tako začudeno široko gledala okoli sebe; češ; “kaj se pa tukaj dogaja?”
Hvala Bogu, ob 7:15 so zabeležili konec poroda, otrok in mamica zdrava…
Pa sem bila res še zdrava? Namreč, nekaj v moji duši je s tistim trenutkom, ko se je detece rodilo, “počilo”, jaz nisem več enaka oseba, kot sem bila še pred porodom. V moji duši zeva ena velika globel in ena velika jeza… Občutek, kot da sem bila posiljena na porodni postelji, kot da so me oropali za eno tako lepo doživetje, ki ga nam ženskam je dala mati narava… Naravni porod ima čisto drugačno bolečino, dvakrat sem rodila z njo. Sedaj pa so mi ostali samo ti grozni spomini in bes na samo sebe: “Le zakaj sem pristala na umetne popadke???? Zakaj ??!!Jeza, zakaj nisem poslušala samo sebe in tisti tihi glasek, ki me je svaril?” Zle slutnje so bile uresničene.
Psihično sem bila zaradi bolečin popolnoma na tleh; tri dni v bolnišnici se spominjam kot v neki agoniji, kot da se vse ni dogajalo meni. Nori občutki, ki jih niti na znam napisati. Prvi mesec doma… ne me vprašat, kako sem preživela… brez mojega partnerja mi zagotovo ne bi uspelo. Sedaj bo moje detece staro 5 mesecev. Moje fizično telo se počasi sestavlja nazaj v prvotno stanje, moje “psihično telo”… Tukaj pa bo moralo preteči še veliko veliko časa, da bom predihala zadeve do tiste stopnje, da me občutki in čustva ne obodo več jemali nazaj v tisto agonijo, ki sem jo preživela. Trenutno se borim z depresijo, “klatim zvezde z neba” ampak tiste, ta temne, ki ne gorijo in jih eno po eno zopet prižigam nazaj. Trudim se, se pobiram s tal in poskušam znova in znova sestaviti tudi svoje dušno telo nazaj… a sem danes ugotovila, ko sem prebirala te forume, da moram svojo zgodbo dati iz sebe in si priznati sama sebi par stvari in ena najbolj pomembna je ta, da potrebujem pomoč, da mi sami ne bo uspelo. Pravijo, da alkoholik lahko pomaga alkoholiku, ker ga razume zato mislim, da tista, ki je šla skozi poporodno depresijo lahko pomaga kateri drugi in upam, da bo kdo imel tudi zame vsaj slišno uho ali odločno besedo, kako naprej, ko mi zmanjka poguma se soočati z negativnimi čustvenimi stanji.
Imam čudovitega partnerja, ki bi zame naredil vse a z njim se enostavno ne morem pogovarjati o svojih doživljanjih, ki jih preživljam sedaj. Ne more razumeti mojih strahov, dvomov, občutkov krivde pa se še tako trudi, ko ne gre… saj sam ni šel skozi tako izkušnjo. In ker me ne rzume sem se začela odmikati odnjega; vem, da ni prav ampak trenutno ne zmorem kaj več iztisniti iz sebe. Poleg tega je tudi cele dneve v službi jaz pa sama za vse. Njemu se dogaja 500 na uro, jaz med štirimi stenami z vsakodnevnimi obveznostmi; čista rutina, nič novega.
Meni pa se majejo tla pod nogami, saj sem na tej “porodni mizi posiljstva”, kot ji sama pravim, izgubila samozaupanje v lastne odločitve.
Sedaj prihajajo praznični dnevi, ki so lahko zelo lepi ali pa ravno zaradi čustvenih težav izredno peklenski. Pravijo, da ni naključij, da je vse “na-ključ”… Mogoče pa sem ravno danes s tem svojim dopisom začela tisto svoje resnično zdravljenje svoje duše…
Mlade mamice, veliko poguma vam želim ob vzgajanju teh čudovitih nadebudnežev! Drage nosečnice, kakršne koli težave vas že tarejo na tej poti, nikar ne izgubite vere vase in zaupajte lastnim občutkom!
Na koncu pa še moja molitev, ki mi pomaga, ko mi temni oblaki zagrnejo sonce:
Hvala vsem vam, ki ste se pretolkli skozi to moje pisanje
in lep lep pozdrav vam voščim!
Čivka
30.11.2008 ob 00:46
gotovo si na pravi poti ker to deliš z nami
pa nisi glih mlada mamica 
Berem tvoje poste pa vidim da si dokaj duhovna oseba.. probaj z meditacijo, ko Aischa spančka.. dihanje pa to.. lepo pozdravljeni 
30.11.2008 ob 01:43
Draga Čivka!
Objemam te … posebej zaradi zaupanja samega, pa še dodatno za to, ker si doživela tako hudo reč, da potrebuješ še dodatne objeme!
Veš, meni se ljudje čudijo, da me je bilo strah porodov.
Spomnim se, kako sem pri sedmem otroku šla v porodno sobo, spodaj so rekli, dva cm odprto, sedmi otrok, to bo en dva tri … Bila sem čez rok. Toda nič ni bilo. Po porodni sobi sem hodila ne vem koliko ur, klistir ni sprožil rednih popadkov, bila sem zbiza od več urne hoje, toda v posteljo me niso mogli spraviti. Potem so začeli odvažati iz porodne tiste, ki so prišle v porodno skupaj z menoj … pa so bile v glavnem prvorodke … joooj …
Potem so me le spravili do postelje, predrli so mehur … in ja, ob tem porodu je rekla edinkrat rekla babica, da če sprejmem injekcijo, bom v treh popadkih rodila … In sem jo sprejela tako hvaležno kot malokaj v življenju … In bila sta dva popadka … in otrok je bil zunaj …
Potem pa … pri osmem, devetem, desetem otroku nisem šla od doma pred tem, ko sem že dlje časa imela popadke na tri minute. Pri devetem otroku … ko je zdravnica rekla, da grem v porodno, jaz: “Ne!” in solze so mi začele teči. “Pa kaj je z vami? Vi bi že morali biti utrjeni na porodno!” “Jaz grem domov! Saj vem, da so zdajle pravi popadki, toda grem še domov, popoldne pridem pa nazaj …” In sem šla domov, peš pol ure, s popadki se hodi malo bolj počasi …
Doma sem si dala baletno glasbo in šla spat! Da grem vsaj enkrat naspana rodit. No, popadki so me zbujali … In potem, ko so bili na tri minute že nekaj časa, sva se z možem spet odpravila … peš … in prišla v vratih porodnišnice dobesedno v roke ene meni najljubših babic!
Pri desetem otroku sva pešačila ob treh zjutraj, obesila sem se na vsako luč, na vsak zid … pri porodnišnici naredila še en krog okrog nje … in potem noter …
Zdravnica mi je rekla, da sem tip, za katerega je nemogoče, da bi dobesedno izgubil otroka … Nimam nekih senzorjev, odpiranje je obupno počasno … Rekla je, da je tako kot če hočeš peljati avto v garažo pa ne odpreš vrat …
In ja, prvič je bil carski … v porodni sem bila od 3h zjutraj do 13h, odprto za pol cm! Nevarno je bilo za otroka, zato je bil potem carski. Potem pa 100% kisik za obe …
In tretja deklica … Ja, jaz bi že zdavnaj podpisala za carskega, pa je mož imel več moči in je odklonil, jaz nisem mogla niti govoriti več … In potem je bilo odbobje, ko nisem vedela zase, nisem zaznavala ničesar … in takrat sem verjetno izničila bolečino … Čutila nisem ničesar več … Me ni bilo …
Potem vdere do mene zdravnikov glas: Pripravite za carskega! Te besede vdrejo do mene. Carskega? “Ne!” rečem! “Rodila bom!” Zdravnik reče ponovno babici, naj pripravijo za carskega, 6 ur se že pogajmo za carskega … šest ur v porodni … popadki so že od prejšnje noči, zdaj je večer, ob 20h. “Ne, rodila bom!” Ne vem, od kje sploh meni glas, vem samo to, da bom rodila, čutim ničesar ne … Babica preveri stanje pri meni in pravi zdravniku: Rodila bo! Ko je treba potisniti, ne morem. Nimam pikice moči več. Babica se nasloni na trebuh in otroček spolzi ven!
Potem se jaz začnem tresti, šivajo me, toda tresem se tako močno, da komaj vleše tiste šive. Navalijo odeje name, toda mene ne zbe …
Veš, Čivka, prvi porod, ki se je zaključil s carskim, mi je prinesel toliko krivde … Ker sta bili punčki tako ubogi … O tem sem pisala, lahko ti dam link …
Tako ubogi, bali smo se za preživetje … In v meni je kljuvalo, če bi normalno rodila, ali bi bilo kaj bolje …
Joj, pišem, pišem …
Rada te imam, Ćivka, in zelo sem ti hvaležna, ker si zaupala svojo zgodbo!
30.11.2008 ob 08:12
Tvoja zgodba se me je ditaknila. zakaj? Ker se premalo žensk zaveda, da je poporodna depresija težava, pri kateri potrebujejo strokovno pomoč. Veliko pomaga če imaš ob sebi razumevajočo družino, partnerja, prijateljice, ampak strokovna pomoč ima še vedno neko drugo sfero. Poporodna depresija je verjetno nekaj najtežjega za žensko. Ko se njeno življenje vrti v nekem čudnem začaranem krogu,… Sama sicer še nisem mamica, morda nekoč, ampak ko berem take zgodbe, me resnici na ljubo vse mine. Ker se dobesedno bojim vsega tega. Vem, da je nosečnost lahko nekaj najlepšega za žensko, ravno tako materinstvo, ampak zaradi vsega tega, kar lahko prinese s seboj, vedno znova odlašam. No je še nekaj drugih razlogov, ampak notranji strah je velik. Pa nisem več smrkljica, ampak me je že zdej strah. Groza. Držim pesti, da se boš izvlekla iz tega prijemeža, da boš spet našla del sebe, ki si ga izgubila s tem porodom, da boš prižgala vse zvezdice in da boš prebolela to izkušnjo. Vem da ne bo lahko, ampak ti vseeno želim vse najlepše
30.11.2008 ob 08:19
civka! najprej en velik objemček…kako zelo te razumem…zgleda,da smo pri teh letih vse na istem…nekaj podobnega sem dozivljala tudi sama…in najbolj je bolelo to,ker je dragi delal…takrat,ko najbolj rabiš nekoga ob sebi in bi z njim rad delil to skrito bolečino,ga ni…in najhuje je to,da ostane ena sama stvar - začneta se oddaljevati….a tega ne dovoli…pri nama se je to najboilj kaZALO v spolnosti…saj se ljubiva,a včasih tudi ljubezen ni dovolj za premagovanje ovir…zatorej….imej se rada v prvi vrsti ti…če kadarkoli rabiš besedo,sem tle…ženske se bolj zastopimo med sabo…v končni fazi pa ne pozabi: saj te ljubi,a teh čustev pa res ne more razumeti…
30.11.2008 ob 08:58
Samo takole bom zapisal… ne vem kaj doživljate in kakšne imate strahove in kaj vas preganja… vse je v glavi… lahko napisati ampak to spoznati je težko… tudi sam sem šel skozi velike depresije in vem kako je to…
Največja napaka, ki si jo storila, pa je to, da si zapustila službo in odložila uro… to je tista napaka… sama pišeš kako se možu dogaja 500/uro, sama pa si izpregla iz normalnega ritma… Zakaj?… zato da bo otroku bolje ali zato, ker nisi rabila hoditi v službo ali zato ker si pač izrabila možnost, ki ti je bila ponujena….
Kako se kdo obnaša v porodni sobi pa je samo splet okoliščin, saj umetni popadki samo ojačajo čustva in dogajanje … navidezno…
In zakaj si se počutila prazno ob porodu?.. zato ker je nekje v ozadju privrela panika, da te bodo sodelavci šele sedaj pričeli čudno gledati.. in imaš prav.. resnično te bodo šele sedaj čudno gledali…
Pa ne želim ti delati še večjo paniko, le začni razmišljati bolj enostavno.. jutri pusti za jutri.. živi danes in zdaj… pojdi med ljudi brez zavor.. piši, govori, se smej, dragega primi za roko in idite na sprehod ko bo doma, verjemi, da je tudi njemu težko, če še ne težje, zato se tudi oddaljujeta… ne glej samo nase.. nisi samo ti najbolj boga….
Če me želite popljuvati, kar dajte.. sam se vse to, in še več, dal skozi… lahko rečete, da nakladam a sem doživel še hujše trenutke in depresije… nikar ne mislite vedno nase… mi nismo vedno najbolj pomembni… tukaj so tudi ljudje, ki jim je vsaj toliko do vas kot je vam samim.
Ana… roko na srce in kapo dol pred tabo…
plp Letanca
30.11.2008 ob 09:01
Draga čivka!
Sem sicer 10 let mlajša mamica 19 mesečnega nadebudneža in tudi sama sem se po porodu prebijala skozi psihične ovire, ki jih ne znam točno opisati. Izbrala sem si kar zahtevno življenje, saj ima moj mož še iz prvega zakona otroke stare približno toliko kot jih imaš ti. Živimo skupaj. Že tu sem si na glavo nakopala polno odgovornosti (šola, vzgoja,…) Potem pa je tu še psihopatska tašča, ki je ekspert za psihični teror. V glavnem, ko sem v službi svoji naslednjici predala naloge in zadolžitve, je pritisk v meni popustil in v 31. tednu sem takoj, ko sem odšla iz službe dobila popadke. Tu se je začela kalvarija….uspešno so mi popadke 10 dni ustavljali in odšla sem domov. Strah, da bo šlo kaj narobe pa je bil ves čas prisoten. Uspešno sem donosila in naslednja preizkušnja je bil porod sam. Ni me bilo strah, vendar sem bila vseeno naročena na epiduralno. Nek starejši gospod se je trudil in me prebadal po hrbtu. EA mi niso uspeli vstaviti, jim je pa uspelo, da mi je med porodom izteklo ogromno hrbtenjačne tekočine. Nihče mi ni rekel, da moram 24h ležati (kar bi bilo zaradi smole pri EA nujno). Posledično sem se naslednji dan zbudila z najhujšim glavobolom. Bolečina je bila neopisljiva in je trajala 7 dni 24 ur na dan. Zdravniki so pametovali in nič rešili. Komaj sem živela in zaradi bolečin se nisem mogla posvetiti svojemu otročku. Naslednja rana v srce je bil odhod prve cimre domov, jaz pa sem še vedno ležala tam kot kripelj. Naslednji rana je bil nuspeh pri dojenju. Mleka sem imela za cel oddelek, dojenje pa ni in ni steklo….Po enem tednu sem le odšla domov, čustveno čisto uničena. Po enem tednu doma sem dobila še mastitis. Po treh tednih pa sem začela izdatno krvaveti. Moj ginekolog me ni resno jemal, dal mi je neka zdravila. Stvar se ni izboljšala, ginekologa sem rotila, da nekaj ni ok, pa se ni dal. Ko je bilo najmanj treba sem zakuhala na 42°C in nič več nisem vedela kaj se dogaja okoli mene. Nisem imela prevoza v ZD. Klicala sem svojo patronažno, če bi me hotela peljati, pa je odklonila, tašča je klicala rešilni avto, pa so rekli, da naj naročimo taxi in naj pridemo. K sreči se je moj mož ravno vrnil domov. Ugotovitev…delček posteljice je ostal v meni…huda sepsa. Operativni poseg pod narkozo. Takrat sem se zlomila. Nisem se več želela zbuditi. Boga sem prosila, da bi šlo kaj narobe in bi za vedno lahko zaspala. KAR JE PREVEČ JE PREVEČ! Iskreno sem se spraševala, kaj mi je bilo treba tega vsega…Kako sem potem živela še pol leta niti točno ne vem…ampak podpora družine in čas sam so me počasi vrnili v življenje. Tako, dadraga moja sotrpinka popolnoma te razumem in ti pošiljam objem in obilo moči, da se tudi ti postaviš nazj na noge. Ko sedaj pogledam svojega vedožljnega čmrlja, si optimistično rečem…VREDNO JE BILO!
Pogumno naprej draga moja!
30.11.2008 ob 09:09
Mislim, da bi vam lahko zelo učinkovito pomagala gospa Darija. Obiščite http://www.bownovaterapija.net .
Poleg bownove terapije pomaga tudi s tehnikami nevrolingvističnega programiranja.
Lp. Marjan
30.11.2008 ob 09:13
Draga Čivka
Popolnoma te razumem in sočustvujem s teboj, ker sem tudi jaz šla v Lj. porodnišnici skozi travmatično izkušnjo poroda. Jaz sem se obrnila po pomoč na Naravne začetke Mama Zofa. Tam obiskujem skupino mamic, ki so imele travmatični porod. Sem že 19 mesecev po porodu, pa se mi še vedno vrti film v glavi, imam hudo nespečnost, ki se je začela že v nosečnosti, zdravila sem se z homeopatijo, zelišči, sedaj sem sprejela antidepresiv, še ni izboljšanja. Svojo zgodbo sem opisala na forumu Mame Zofe, tako da je tukaj ne bom ponavljala. Porod naj bi bil najlepši trenutek v življenju, ki ženski da moč, da se počuti izpolnjena, samozavestna, jaz pa se počutim, kot da me je telo izdalo, vse zaradi neprijaznih babic, nikakršne komunikacije, hladnih redkobesednih zdravnic itd… Partner je bil pri porodu, ampak saj ni imel besede, od babic so prišli samo “ukazi” kaj moram delati, kot neke odredbe “ubogaj in bodi tiho”. Očitno bi moral biti zelo aroganten in oster, da bi jih ukrotil in prizemljil. To bi resnično potrebovale. Sama se trudim, kako bi nekako izpustila to iz sebe, saj vpliva na sedanji čas in nočem da ga tako preživljam - v razmišljanju. Tudi razmišljam če bi si upala še enkrat zanosit, bi zelo pretehtala kam bi šla rodit, morda tudi v Avstrijo.
Vesela sem, da si napisala tvojo hudo izkušnjo, mislim, da moramo o tem spregovoriti.
Objem in pozdravček Cvetličnica
30.11.2008 ob 09:29
čivka poporodna depresija je nekaj kar se zgodi 25% mamicam. Tudi travmatičen porod lahko sproži depresijo. Poišči profesionalno pomoč, ker samo od sebe ne bo šlo stran. ana od srca, en razumem tvojih občutkov glede carskega in krivde, da sta tvoji deklici zaradi tega kaj na slabšem,. imam dva otročka, oba rojena s carskim, pa sta zdrava kot tren. Prvi deček… ni šlo, ker so me pospešili in potem ni šlo nikamor iiin po 24 urah so se pač odločili z carski in je bilo vse bp. če bi pa še forsirala in poskušala roditi, bi ga pa lahko izgubila ali pa bi bil rojen s cerebralno….
30.11.2008 ob 09:40
Lep odtis srca.
30.11.2008 ob 09:50
V mislih sem s tabo. Želim, da se ti misli uredijo in najdejo svoj smisel za danes in jutri. Sama si me bodrila ob iskanju poti za rešitev mojih težav. Obrni se vase in poskušaj pomiriti svoje telo in duha. Boš videla, da ti bo lažje.
30.11.2008 ob 10:26
Draga Civka, popolnoma te razumem. Takoj na zacetku naj ti povem, da pride dan, ko je vsega tega konec in takrat se resnicno veselis vsakega naslednjega dneva. In res je partner te ne more razumet, kot te ne more nihce, ki tega ni dozivel. Nihce si ne more predstavljati in razumeti, zakaj si ne mores dopovedati, da bo vse ok in se ob tem pocutiti bolje. Ampak nekega dne bo bolje.Prislo bo samo od sebe. V mojem primeru, je bilo najhuje cakati ta dan, ko bo vse ok. No , da zacnem svojo zgodbo. Pred sestimi leti je rodila sestra in imela globoko poporodno depresijo. Ob njej sem bila noc in dan, jo bodrila, zapisovala njena obcutja in poskusala razumeti kaj dozivlja. Torej sem imela neko izkusnjo, kako je ko te zajame depresija. Zdela se mi je, kot nocna mora, ki se ne konca. Potem pa sem lani, zanosila jaz. Nosecnost je bila cudovita, brez tezav, naravnost blesteca. Vsak dan nasmeh na licih in cisto uzivanje ob rastocem trebuscku. Nikoli nobenih dvomov ali strahov, samo sreca. Bila sem v oblakih. Edino stresno obdobje je bilo v sedmem mesecu, ko se je bilo treba odlocit, ali rodit doma brez partnerja ali pa rodit v tujini, kjer se se vedno nahajava in zaupat tukajsnjim doktorjem. Ker je to najin prvi otrok je prevladalo slednje. Nihce od naju si namrec ni zelel, da prvi porod prezivim sama. In, ko sva se odlocila dokoncno je bilo zopet vse blestece. Veliko sem brala o porodu in zgobe mater o svojih porodih. Veliko sem vedela o bolecinah in vsem, kar pride po porodu, po pripovedovanju prijateljic in sester. Tako me resnicno ni bilo nicesar strah in sem imela obcutek, kot , da sem ze nekajkrat rodila in poznam ves potek. In tako pride dan, ko se moj ginekolog odloci, da bomo naslednji dan sprozili porod, ker sem nosila cez rok in da naj ob 4 zjutraj vzamem tableto za odpiranje. Res sem bila razocarana, ker sem hotela dozivet porod naravno. Minutko do 4 se prebudim in zacutim vodo. Kar nasmehnila sem se, pa bo le vse naravno. Do prihoda v porodnisnico so se zaceli popadki na 5 min , odprta 4 cm in po sestrinem zagotovilu bi rodila do 7h ali 8h. Popadki isti, kot bolecine pri menstruaciji, boleci ampak se prezivis, potem pa se odlocijo za umetne, da bo se lazje in tako so trajali od 7h do 15 h na minuto.Bolecin ne bom opisovala ampak tudi meni se jezdelo, da me nekaj ur ni bilo na porodu, ne vem kje sem bila.Ves porod sem imela zaprte oci in nicesar nisem zaznavala razen bolecin in svoje muke. Nicesar me ni bilo strah, samo cakala sem kdaj bo konec. Ko sem slisala zadnja odlocitev, carski rez, mi je odleglo. Naslednji dan sem pozabila na vse muke in bila srecna , da sem opravila s porodom in hkrati nesrecna, da ni slo po naravni poti. Naslednje dni sem spala po 2 ali 3 ure na dan. Vse kar sem si zelela je bil spanec, oci so se mi same zapirale, pa nikakor nisem mogla zaspat. Pritisk obupno nizek , znaki podobni kot pri sestri in takoj panika v depresiji sem. Tri noci sem obupno jokala ob prepricanju, da sem v depresiji, partner pa mi je dopovedoval, da me je samo strah depresije, ker vem kaj je dozivljala sestra in si tega sama ne zelim in da se tako pocuti veliko mater po porodu. Po 3 tednih sem se odlocila , da tako ne gre naprej in poiskala pomoc. Dobila antidepresive in se ze po nekaj dneh pocutila boljse. Po dveh mesecih so napadi panike ponehali, se vedno pa sem bila omoticna in nezbrana na momente , kar me je zelo jezilo. Najhuje je bilo to, da se nisem hotela pocutit tako obupno, pa se sama nisem mogla prepricati, da bo bolje in tudi nihce drug me ni mogel. Cakas, cakas in se jezis kdaj bo konec. Po nekaj mesecih je ostal samo se nek cuden obcutek v glavi, kot pritisk, vsak dan ob isti uri. Po osmih mesecih sem nehala jemati antidepresive, ker sem imela obcutek , da mi ti povzrocajo to neprijetnost. Res se je to nehalo in sedaj uzivam vsak dan posebaj. Nisem ti napisala vseh obcutij, ki so me spremljala, bilo jih je veliko in prav vsa so me motila. In ce si se ne vem kako zelis spremeniti to stanje z nekim razumom ali dopovedovanjem samemu sebi da bo boljse, tega ne zmores , ker nimas vpliva , dogaja se samo od sebe, prihaja v intervalih ,nekontrolirano. Najbolje je da se skusas zamotiti z necim, pa ceprav ne ves od kod naj vzames energijo, da bos se lahko sploh pocela kaj drugega kot skrbela za svojega otroka. Vem pa, da je zvecer najtezje, ko lezes v posteljo popolnoma izcrpan in si zelis spanca, pa se zgrnejo vse tezave dneva nad te in ti ne dajo spati. Vsaj pri meni je bilo tako. Se nekaj, nekomu moras povedat vse kar obcutis ,da spravis vse slabo ven iz sebe. Jaz sem imela to sreco, da me je partner poskusal razumet kaj dozivljam, ceprav mu ni bilo jasno, kako je mogoce ,da se toliko razlicnih obcutkov mesa v clovekovem telesu. Poslusal me je in me miril, objemal, poljubljal, ter vspodbujal, prav tako kakor je to pocel med porodom. Na koncu se mi je zdel on bolj izcrpan , kot jaz sama. Ce se ti zdi , da ne mores dobit podpore od p[artnerja zaupaj nekomu drugemu, lazje ti bo. Veliko je mamic, ki dozivljajo razlicne krize, po porodu a jih je strah priznati, ker se bojijo ravno tega, da jih nihce ne bo razumel. A se vedno najde kdo, ki se presneto razume, kako je, ko napadejo hormoni in telo ter mozgani niso vec usklajeni in izgubis nadzor nad obema. Bos videla, vse mine in tudi to bo. Do takrat, ko bos spet v oblakih, naj ti pomaga kdo iz druzine, meni sta obe sestri in ne znam si predstavljati, kako bi zmogla brez njih. Vse dobro na poti do nekega lepega normalnega dne.
30.11.2008 ob 10:54
Vsem hvala, kar sem tukaj lahko prebrala.
Vanja, veš, zakaj krivda? Prvič, gradila sem na naravnem porodu, občutek ta, pred tem sem izgubila otroke, to nosečnost v veliki meri preležala, sicer pa telovadila in podobno.
Po vseh tistih urah v porodni, ko nikamor ni šlo, mene je bilo groza, kaj me še čaka, če ustje še vedno sploh ni odprto, ja, kljub materinski šoli in tistemu dihanju, ki sem ga učila sosedo v sobi (in je po drugem porodu, ki je znala dihati, meni rekla, da ji je zelo pomagalo), kljub temu, da sem sicer veliko bolečin prenesla brez jamranja (tudi op. nosnih polipov brez vsake anestezije), tukaj sem bila pa povsem brez moči.
No, carski je bil, saj je porod trajal že 10 ur, začelo se je z odtokom plodovnice, porod je bil nujen, ustje se ni odpiralo, otroka sta pa spreminjala položaje, nekaj časa je bil glavični, toda z nosom naprej, nekaj časa medenični druge deklice, na koncu je bila ena od njiju povprek …
Ob rojstvu sta imeli obe Apgar 2 (ocena 10 je odlično, 9 tudi, pri pediatriji v srednji šoli smo se učili, da kar je pod 8, je zanič, moji dve pa oceno 2 …), po 5 minutah ena 5, druga 6.
In zakaj krivda?
Ko je prišla moja zdravnica drugi dan na obisk v sobo k meni, je rekla: “Kaj zdravstvene delavke, ne znamo roditi?” Ob meni je ležala neka zdravnica po carskem.
Če bi z otrokoma bilo v redu, bi me verjetno ne prizadelo. Tako je pa bilo sploh hudo, ko je prišel do mene znanec, študent medicine: “Veš, da bi najbrž sploh ne bilo nič narobe, če bi rodila! Otrok gre skozi porodni kanal in tedaj mu stisne prsni koš … In ko pride ven, se mu razširi prsni koš, zadiha!”
Veš, kako je bilo meni, moja otroka s ialinimi membranami na 100% O2 na pediatričnem oddelku krg strok, jaz v drugi bolnišnici …
Seveda vem, pojma ni imel ta študent, kako lahko s svojo pametjo človek prizadene, saj se ja niso za hec odločili dohtarji za carskega …
Dodajam link, kjer pišem o tem porodu: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=48885
30.11.2008 ob 11:02
Čivka!
Veš, napisala sem veliko, zato bom posebej poudarila to: to tolikih izkušnjah dolgih ur v porodni sem zavestno začela hoditi v porodnišnico tako pozno, da sem po nekih pravilih čisto neodgovorna … sem pomislila sredi ceste, kako je težko s popadkom iti lepo čez cesto … Z možem sva se smejala, da bi moral biti prometni znak “porodnica na cesti”! Najhujša možnost je bila ta, če pride do razpoka mehurja sredi ceste - in da je naenkrat pod menoj luža! Uf! Toda zdravnica mi je zagotovoila, da je glavica tako trdno zasidrana spodaj v kanal, tako da tudi če bi bil odtok, ni nevarnosti zdrsa popkovnice …
Tako: Sicer mislim, da kot porodnica porodne ne bom videla več, mi je pa jasno, da nikoli ne bi šla več prezgodaj od doma. Vse je treba dati skozi, toda del poroda je prav lahko doma, vsak če človek ni daleč - zaradi varnosti …
Meni so umetne dali le prvič, pa je bil potem carski. Ob drugem porodu so rekli, da jih ne smem dobiti, ker bi sicer lahko razneslo maternico. Imela sem diagnozo visoko rizična nosečnica. Porode sem morala čakati v porodnišnici. Petega otroka sem na lastno odgovornost šla rosit od doma, potem je bilo že jasno, da bo šlo brez umetnih … Samo čas je potreben, nobena nestrpnost … Otrok pride, ko je njegov pravi čas … če se ne vtikajo umetne odločitve zraven.
Objem!
Ana
30.11.2008 ob 19:45
Dragi Gigi! Hvala ti za komentar. Včasih, ko se srečujemo s svojo temno stranjo duše (ki jo imamo mimo grede vsi) potrebujemo ob sebi sočloveka in golo razumevanje. Tehnike obstajajo, je pa vprašanje posameznika, koliko je sposoben “predihati” in, ker se venomer učimo in osebnostno rastemo, pomoč in izkušnje drugih nikoli niso odveč. Pogovor je najboljše zdravilo, razumevanje pa že dela čudeže
Meditacija je čudovita stvar a včasih je duša lahko tako utrujena in nemirna, da ji ne uspe priti v stanje umirjenosti… Lepo mi bodi in oglasi se še kaj 
Pozdrav, Čivka
30.11.2008 ob 19:56
Draga Ana od srca! To že itak veš, da si zame junakinja in pol! Roditi deset otrok… brez besed. Enostavno nimam komentarja, čutim samo neverjeten materinski pogum! Dogodivščine v porodnih sobah so poglavja zase, vsak porod je drugačen kajne? Zanima pa me, kako si se spopadala s čustvenimi stanji… saj ob tolikih otrokih okoli sebe verjetno nimaš niti minute proste, kaj šele, da bi zadovoljevala svoje potrebe. Kako si uredila s tem? Si imela pomoč? Kako si mirila svoje hormone? Kje si jemala moč oz. jo še jemlješ? Si se do danes že “naspala”? Uf, vem da je veliko vprašanj ampak tvoji odgovori me resnino zanimajo
Hvala za objeme… delujejo čudežno! 
30.11.2008 ob 20:01
Nisem “šel skozi poporodno depresijo”, čivka, pa ti zato ne smem soliti pameti. Tudi ne bom! Le to bi ti rad povedal, da sem v tebi prepoznal borko, ki ne bo zlepa popustila. Imaš težave, take - neizogibne in tiste, ki bi jih morda lahko zaobšla, imaš pa tudi svetle zvezdice na svojem nebu. Take, ki bodo prižgale tiste najtemnejše in najtežje dosegljive “črne luknje”. Te svetle zvezdice poglej, vzemi jih v roke, kadar se mrači, in tema bo manj grozljiva. Vem, da boš zmogla!!!
30.11.2008 ob 20:09
Draga “Ne še”… Ob tvojem komentarju sem se pošteno zamislila. Vprašala sem se, če bi v naprej vedela, kaj vse me čaka, kakšna težka čustvena stanja me bodo zadevala po porodu… ali bi si še vedno želela otroka? In odgovor je DA. Res, da se mi je sedaj sesula čustvena stabilnost, da so težke te črne ure, ki me ujamejo v neko čudno negativno stanje ampak VEM, da bo minilo. Enostavno mora miniti! Bom pač morala potrkati na strokovna vrata, poiskati pomoč. Verjamem, da se bom samo še več naučila o sebi, svoji notranjosti. Ko bo preteklo dovolj časa verjamem, da bom dobila odgovor, zakaj je bilo to “dobro” in to me vleče naprej. Ta začarani krog je res svinjski, ne bom lagala in ga olepšavala, ker ga ne morem. Utrujenost že dosega meje nevzdržnosti in občutka, da se mi bo zmešalo ampak… ko prebiram zgodbe mamic, ki so dajale že vse to skozi prebiram tudi veliko lepih dogodkov, ki jih spremljajo. In to je še drug razlog, da se ne dam in se ne bom dala. Nekako se bom pretolkla skozi, čeprav ne vem, kako ceno bom pri tem še morala plačati. Nosečnost in porod pa… nobena ne ve, kaj vse jo na tej poti čaka. Vse kar imamo pri nosečnosti in porodu je neka fanatična vera v dobro. Tako malo se sliši a tako veliko pomeni. In če boš kdaj zbrala pogum in se podala na to pot boš lahko na lastni koži videla, da se vse da, če se hoče
samo pogum je treba zbrati. Ni pa lahko, drži. Pozdrav in lepo bodi in oglasi se še kaj!
Čivka
30.11.2008 ob 20:20
Čudovita Majrim! Očitno nas res enkrat “trofi” tudi ta retrogradni čustveni komet in nam razburi dušco. Pet mesecev sem rabila, da sem v svoji glavi končno ozavestila, da me moj dragi resnično ne more razumeti in da si moram poiskati druge sogovornice. In ta trenutek lahko naredi ne vem kaj, ko bom odreagirala zelo “čudno” in s kako “pikro” saj iz mene resnično seva bolečina. Obnašam se kot ranjena žival, ki tuli v svojem brlogu. Spolnost? Kje pa imam še moč za kaj takega… čeprav, kolikor se še spomnim, paše, ko se dogaja
In kako prekleto dobro si to napisala, včasih tudi ljubezen ni dovolj za premagovanje ovir 
In kako dolgo je tebe držal ta “čustveni cirkus”? Kdaj seje boležina omilila oz. ali je že izginila iz tvoje duše? Kaj si naredila oz. kako si se spoprijela s tem? Ma sem radovedna veš, ker mi vsaka ideja še kako pride prav!
Hvala ti za razumevanje, mi zelo veliko pomeni! 
30.11.2008 ob 20:26
Dragi Letanca, pozdravljen! Ob prebiranju tvojega komentarja so me obšli mešani občutki in mislim,da me nisi najbolje razumel skozi moje pisanje. Nikjer nisem napisala, da sem jaz najbolj boga in da mislim predvsem nase. Enostavno sem napisala tisto, kar mi že nekaj časa leži na duši in se trudim stvari razumeti, jih sprejeti in z njimi mirno živeti naprej, pa mi zaenkrat ne uspeva najbolje. Drugi del tvojega komentarjami je dosti bolj všeč in res bom zabasala mojega dragega ob prvi priliki in ga peljala na sprehod, če me že on ne
Lepo bodi in čim manj depresivnih stanj v prihodnje ti želim!
Čivka
30.11.2008 ob 20:30
Zanimivo,od tebe sem o porodu in času okoli njega zvedel več,kot od obeh žen in ostalih bivših sopotnic v mojem življenju
očitno se nisem znal pogovarjati o tej temi 
30.11.2008 ob 20:39
Draga Muci! Hvala ti, da si mi zaupala tvojo hudo, prehudo pre-izkušnjo s porodom. Obsedela sem z odprtimi usti in brez besed. Vedno bolj spoznavam in dojemam, da ženske veliko veliko prenesemo ampak ne čisto vsega. In zelo dobro poznam ta občutek, ko si želiš samo še spati in se nikoli več prebuditi… a na koncu pa vseeno vstanemo, kajne? Občudujem tvoj pogum in notranjo moč, ki jo imaš v sebi in s katero si se prebila skozi. Vem, da je vedno lahko “še slabše”, zavedam pa se tudi,da je vedno lahko tudi “še boljše”. Z hvaležnostjo sprejmem tvoj objem in tvojo pošiljko moči, trenutno oboje krvavo potrebujem. Mislim pa,da si mi sporočila med svojim pisanjem, da naj dam priložnost tudi času, da opravi svoje in ob takih prebiranjih dobivam samo pogum za naslednje moje korake naprej, samo naprej… Lepo mi bodi in še enkrat hvala za tvoje besede! Oglasi se še kaj! Čivka
30.11.2008 ob 20:43
Marjan, hvala za namig. Trenutno hodim na kristalo terapije, ki mi tudi zelo pomagajo a nikoli ne reci nikoli. Bi bilo pa res mogoče pametno poiskusiti še to terapijo. Sem šla pogledat link in… niti ni tako daleč od mene tako, da se res zna zgoditi, da se gospe Dariji oglasim. Lepo mi bodite in lep lep pozdrav, Čivka
30.11.2008 ob 20:48
draga Čivka pošiljam ti močan objem,…..vem kako ti je,sama sem šla skozi podobno izkušnjo
30.11.2008 ob 20:50
Ana je tole pospeševanje poroda je brez vezno…jaz svojih popadkov sploh nisem imela, vendar sem šla en teden čez rok in so se preventivno odločili, da gremo kar z umetnim. čeprav je bila plodovnica in vse drugo OK. In tudi jaz sem imela notranji glas, ki mi je rekel ne…počakaj še nekaj dni…pa sem vseeno poslušala zdravnike. In potem bolečine….ni bilo za zdržati, mislila sem, da mi bo raztrgalo maternico in otrok je imel natečeno glavico, dohtarji so pa še kar šopali še močnejše popadke, ker se nisem odpirala. Ker mi je odtekla vsa voda so po določenih urah pač moral narediti carskega,..tudi meni je bil to šok, vendar sem se potem tadrugič spet odločila za carskega, ker se lahko tadrugič odločiš(če si ga prej že imel). Ker sem bila stravmirana zaradi prvega poroda, sem se odločila za carskega še drugič, krivde pa zaradi tega ne občutim nobene, pravzaprav je carski za otroka manj travamtičen kot naraven porod, je pa res, da mu menda pri naravnem porodu iz pljuč iztisne vso morebitno vodo. Apgar 2 je pa travmatičen, se strinjam. Vendar zelo dvomim, da ima karkoli veze s carskim, kvečjemu je možno, da če ne bi “dobila” carskega pravočasno, da bi bilo za tvoji deklici prepozno. Razni študenjte medicine so pa itak najbolj pametni;-) Čivka meni se zdi velik korak že to, da si svoje stanje prepoznala kot poporodno depresijo. To je že pol bitke dobljene se mi zdi.
30.11.2008 ob 20:51
Draga Cvetličnica… kaj naj rečem, ko dejansko nimam besed a imam solze na obrazu. Tudi sama sem se obrnila na mamo Zofo in verjetno bom šla tudi na kako pogovorno varijanto k njej. Taka skupina je fantazija in res pametno, da jo obiskuješ. Pri nas ni ne duha ne sluha o kakšni taki skupini, mogoče jo ustanovim jaz?
Drži se mi, tudi sama sem pisala na forum mame Zofe, lahko bi tam rekli kako besedo več o tem, če si za to. Res bi morale o tem več spregovoriti! Drugače pa, bodi mi pogumna še naprej in želim nama, da naju čim prej obišče odrešitveni dan, ko bo konec najinih notranjih muk 
Objem, Čivka
30.11.2008 ob 21:00
Draga Vanja, pozdravljena! Jp, zavedam se, da samo od sebe tokrat to počutje ne bo šlo proč ali čudežno izginilo, rana v meni je tokrat pregloboka in preboleča. Že res, da sem močna oseba z veliko volje in poguma a tudi jaz imam meje, do katere še funkcioniram, ko sem pa čez, pa ne. In tokrat sem “čunknila” orng čez. Res, da se veliko ukvarjam z duhovnostjo in samorazvojem in kljub vsej svoji pameti in sposobnostim sem potrebovala slabih pet mesecev, da sem si sploh priznala, da so me hormoni izdali, čustva zbezljala razum pa… razmišlja po svoje
Seveda so mi ostale določene tehnike sproščanja itd. a čutim, da me čaka še veliko učenja tudi na tem področju poporodne depresije. Obljubim pa,da bom pridna učenka in dala vse od sebe, da izpit opravim 
Lepo mi bodi in hvala za tvoj komentar. Pa oglasi se še kaj v moje gnezdo, glas razuma vedno prav pride! Čivka
30.11.2008 ob 21:01
Šahist, jaz bi zraven dodala še boleč
30.11.2008 ob 21:05
Drmagnum, svetilnik moj…
Lagala bi, če ne bi priznala, da sem zagreznila med čeri nad katere se sedaj skušam dvigniti in splavati svoji svobodi na proti. Včeraj ti, danes jaz… lepo pa je, da je roka pomoči vedno iztegnjena, lepo je, ko nekdo misli nate in ti želi vse lepo in dobro 
Če bo postalo pretemno te pokličem, da me boš osvetlil in spravil na svetlo, velja? 
30.11.2008 ob 21:10
čivka ja, veliko ljudi misli, da lahko depresijo kar z voljo premagaš..pa žal temu ni ravno tako…. http://bibaleze.si/clanek/dojencek/poporodna-depresija-ukrepajmo-cimprej.html
30.11.2008 ob 21:18
Hvala tebi “nekdo, ki me razumeš”… Napisala si: In ce si se ne vem kako zelis spremeniti to stanje z nekim razumom ali dopovedovanjem samemu sebi da bo boljse, tega ne zmores , ker nimas vpliva , dogaja se samo od sebe, prihaja v intervalih ,nekontrolirano.
Vem pa, da je zvecer najtezje, ko lezes v posteljo popolnoma izcrpan in si zelis spanca, pa se zgrnejo vse tezave dneva nad te in ti ne dajo spati.
Glb… sama ne bi znala lepše napisati, ravno to doživljam sama. Kot da me napada nek neviden sovražnik in to v tistem trenutku, ko njemu zapše
Sama neke posebne pomoči ravno nimam; sem sama za vse. Vem, da moram zdržati samo še dobre tri tedne, potem moj nastopi porodniško sama pa imam še pred seboj cel mesec letošnjega dopusta in verjemi mi, da bo to dopust po MOJI meri. Upam, želim si, da ko grem drugo leto v službo, da bo moje podstrešje že kaj bolje pospravljeno, čustva vsaj malo bolj pod kontrolo in vsaj malo veš energije v meni…. Evo, pa sem ti zaupala letošnje želje za božička
Cenim in hvala še enkrat za vse tvoje besede; verjemi, da trenutno delujejo zelo zdravilno na moje počutje! Oglasi se še kaj in lep pozdrav pošiljam tja čez, čez mejo! Čivka
30.11.2008 ob 21:21
Dragi Bin, glas razuma…
HVALA TI! 
take besede trenutno potrebujem bolj kot vodo…
30.11.2008 ob 21:23
Kamper, očitno res ne
in ti je bila prihranjena marsikatera ženska trpka solza… sedaj predvidevam čisto na slepo, ženske lahko jokamo brez razloga 
30.11.2008 ob 21:24
Snow, in kaj si na tej poti počela, da si “prlezla ven” iz tega dreka?
30.11.2008 ob 21:29
Vanja, tukaj res ni dovolj samo volja, je pa veliko, če jo imaš
Hormoni so hormoni, travma pa travma in seštevek obeh je… beeeeeeeee
Hvala za link, sem prebrala članek in se najdem pod tistim travmatičnim porodom 
30.11.2008 ob 22:04
čivka,
kokola, depresija je že za tabo. Sicer tega ne bi pisala.
Imaš pa svojo metuljčico in prav ti ni treba, da se počutiš zaradi poroda posiljena.
IN zakaj tako pišem?
Če bi bilo kaj narobe, bi ti že tvoja metuljčica nakazala.
Ker pa ni, in je samo čudno pogledala, kaj dugaja, ti je dala vedeti, da je vse v redu in da si se sama odločila za to.
Zdaj se pa primi v roke, ker to znaš, in pusti za seboj, kar ti ni treba vleči s sabo.
Tvoja metuljčica ne potrebuje občutkov slabe vesti, ki jo čuti, ko si ob njej, zaradi poroda, ki si ga tako doživela.
In tisti “ne” ne spremeni dejstva, da je tvoja metuljčica vilinsko bitje.
Če bi bilo drugače, bi bilo morda narobe.
In če metuljčica ni zajokala, pomeni, da ji je tako pasalo.
Zakj sicer novorojenčki zajokajo? Ker se prestrašije prihoda. Tvoja metuljčica se ga pa ni.
Ale, adijo zbogom depresija in razmisli o mojih besedah.
Moja krščenka pravi, da imam prav. Pa še ti razmisli.
En topel objem, da ti bo lažje.
30.11.2008 ob 22:08
Pokazal ti bom pot. Rešil te bom vsega slabega in ti z mislimi pomagal naprej. Vem, da boš zmogla. Vse kar si napisala te je preveč obremenjevalo. Sedaj pa poskušaj v sebi priklicati svoj mir v želji, da se vse obrne na bolje.
30.11.2008 ob 22:14
čivka,
pa še to.
Da boš imela metuljčico sem ti povedala, še preden je prišla. In odločitev je bila vajina. Zato ne krivi partnerja, da ga včasih ni.
Tudi, če partnerja ne bi imela, bi imela metuljčico. Priznaj.
In vem, da ti ni žal za to. In nikoli ti ne bo.
Zato se ne smili sama sebi in se primi v roke.
Zaradi sebe in metuljčice.
Saj zmoreš in znaš.
In en topel objem za vaju obe.
P.S.
Če me tvoja metuljčica razume, pa me boš menda tudi ti
30.11.2008 ob 22:22
letanca,
lepe besede ne pomagajo vedno. Treba je iti v resnični svet.
In pogledati je treba tudi drugo plat medalje.
Nihče te ne bo poljuval. Jaz sem razumela in stavim, da bo čivka tudi.
30.11.2008 ob 22:33
Čivka, točno to sem ti hotela povedati, ja. Da ne bo takoj kakšne pomote…so najbrž huda depresivna stanja, ki se jih res ne da popraviti tako zlahka, ampak res drži, kot pravijo, da čas zaceli vse rane. Iz svojih izkušenj lahko le pritrdim, da je čas najboljše zdravilo za vse čustvene razpoke. In pa poudarjam, podpora bližnjih. Čeprav se na vseh teh forumih kljub anonimnosti čutim kdaj nekoliko razgaljeno, sem se tovrstnih zadev posluževala skozi celotno nosečnost in še naprej. Vsak dvom, ki me je moril sem zapisala in pozitivni komentarji so me pomirli, poučili o neznanem… Skratka…VSE DOBRO VSEM, KRVAVIM POD KOŽO!
1.12.2008 ob 08:06
Draga čivka, s težkim srcem prebiram tele tvoje vrstice, verjamem, da je bila zate ta izkušnja grenka, še posebej, če zdravniško osebje ni bilo to kar bi moralo biti, in so ti povzorčili občutek kot, da si vsem v napoto s svojim rojevanjem. Poskusi zavestno preusmerjati misli v to, da se je vendarle srečno izteklo in ne ti, ne otročiček nimata posledic, ki bi bile nepremagljive. Otrok zaznava čustveno stanje staršev, zato se je vredno potruditi. Morda bi ti pomagali kakšni zeliščni pripravki iz šentjanževke, ta je znana kot rožica dobre volje in bi ti morda na naraven način dala podporo pri očitni globoki čustveni prizadetosti, ko se te toliko časa puščali v nevednosti, globokem strahu in negotovosti kaj bo s teboj in tvojim otrokom, da ti tudi srečen konec ne prinese olajšanja. Otrok in ti, ti in otrok sta pomembna, najpomembnejša. Dragocena. Tako si misli. Zmagovalca sta, ker sta prebrodila najhujše. In sedaj je čas za praznovanje življenja. Za občutek, ki ti ga neskončno zavidam, za materinstvo in začetek nekega malega otroštva. Ob tem pa nikar ne pozabi biti tudi ti, vse to, kar si bila prej. Najdi čas za svoj mir in prepusti otročka vsaj kdaj partnerju. Saj je očka, verjetno kar z veseljem. Povej mu da potrebuješ ujeti stik s seboj.
Mlada si še, morda bi bilo pametno, da se počasi začneš razgledovati po kakšni drugi službi. Niso vsi kolektivi tako zamorjeni, verjetno te tudi misel, da se boš nekoč vrnila v okolje, ki ti ne ustreza, ne dvigne duha. Človek potrebuje pred seboj dosegljive cilje, ki se jih lahko veseli. Narediti si jih je treba. Načrtno. Najprej majhne, za vsak dan posebej. Potem malo večje. Biba leze biba gre, počasi na bolje. Zavedaj se, da s tem kar imaš, sodiš med srečne ljudi, čeprav se trenutno ne počutiš tako. Jaz bi bila srečna že s polovico tega, s tretjino, s četrtino. Tako sem si želela eno samo majhno srečo zase in sem ostala tudi brez te. Ničesar nimam več, razen sebe. Pa še jaz nisem več, kar sem bila. Sploh ne vem več, če bom kaj napisala še kaj drugega razen žalost.
Pred teboj pa je še toliko lepega….smejčkanje majčkene pučke, podiranje kupčkov, smrdljive potičke, leteče igrače po vseh kotih, pravljice, pesmice…prvi zobki, prvi koraki, prvi pogledi v zrcalo in pentljice, prvič obuti mamini čevlji…. Vse bo še dobro čivka. Vse.
1.12.2008 ob 08:32
Draga Čivka!
Imaš kaj proti, če dam link do tvojega prispevka v svoj prispevek, ravno danes se spominjam 13. obletnice rojstva mojega 7. otroka?
Za ostalo pa posebej pridem …
Vse dobro!
1.12.2008 ob 11:21
Ljuba čivka, hvala ti za odkritost. Porodnišnice so pač tekoči trak. Tudi sama in moja mala se lahko angelom in stažistu (ki je danes velik strokovnjak) zahvalim, da sva iz nje prišli obe in da nisva podelali od sepse, ker mi je večer prej na kontroli slabovoljna zdravnica predrla mehur, pa še dopovedat se ni dalo nobenemu. Lahko bi jih noro iztožila, pa nisem od hvaležnosti, da se je tako končalo. Kakorkoli ti je težko, šteje le rezultat, ki je k sreči fenomenalen. Partner pa… bilo je že bolj brezupno, a ne? Če se naša pričakovanja v zvezi z moškimi izpolnijo, se hitro pojavijo nova in nova, dokler ne najdemo takšnih, ki se ne bodo… Jinjang, kaj hočemo
Posebej ženske moramo vedno imet pred sabo tisti jugo pregovor, uzdaj se u se i u svoje kljuse…
Potem pa spelješ.
Če ne, pa malo porineš 
1.12.2008 ob 13:40
Vanja,
ja, če bi bilo z mojima punčkama vse v redu, bi verjetno vzela carskega kot najboljšo možnost.
Ko pa sta bili potem na 100% O2 dlje časa, dvojčica B skoraj en mesec na najmanj 75% …, ko smo se tresli zaradi komplikacij, obe sta jih bili deženi, obe krvavitve v glavi, ena reanimacija, črevesna hospitalna infekcija … In posledično … ja, ena ima komplikacije tistih stvari za vedno …
Potem pa misel, kako bi bilo, če ne bi bilo carskega …
Ja, najbolj verjetno bi se rodila dvojčica A z nosom naprej … kako bi bilo stanje, če je bil Apgar 2 ob 13.30, kakšen bi bil ob recimo 17h, ko bi morda … ne, saj ni mogoče, če je bilo ob 13h odprto pol cm ali 1 cm … In dvojčica B, ki se je med porodom obrnila v prečni položaj … kako bi bilo … kdaj bi prišla na beli dan …? Rekli so, da bi mogoče potem morali delati carskega zaradi nje …
Ne, saj razum govori o tem, da je bila to najboljša možnost …
… Verjetno je normalno, da nekaj časa potrebujemo, da stvari nekako realno vidimo …
Zame so bili tisti časi strašni … Občutek krivde, da nisem znala roditi, da nisem znala zavarovati svojih otrok …
Ja, po tem, kolikor otrok imam, si bi človek težko mislil, da se mi je v zvezi s tem zgodilo kaj hudega …
Vesela sem, Vanja, zate, da imaš svoj otročka! Vse dobro!
1.12.2008 ob 14:23
Draga Čivka,
na tvoaj vprašanja ti ne morem kaj posebnega odgovoriti.
Bila sva bolja ali manj vedno sama, za vse, tako je bilo najbolje.
In ja, odkrito povedano, čutila sem se kdaj neizmerno sama, sama, posebno ko bi kdaj bila rada prosta pol ure, brez vsega … A tega preprosto ni. Če dojiš, sploh … Ker če otrok odpre usta, že tečejo z njim k tebi, ker si edina možna cisterna mleka …
Pa bi morda kdaj zadoščalo tudi le naročje, ki bi ga nudil kdo drug …
Mislim, da te zelo razumem.
In vedno sem bila vesela tega, kako zelo si se posvetila svoji mali dojenčici že vnaprej …
Objem!
3.12.2008 ob 04:19
Čivka, malo pozno a od srca. Tvoje rojstvo novega življenja je bila neverjetna stresna izkušnja, kljub vsemu pa upam, da je bil Aischin prvi stik s svetom, malo bolj prijeten. Je pa res, da prisotnost strahu zelo slabo upliva na porod. Nekoliko me čudi, hladno obnašanje babice, ki bi ti morala pomagati, da čim lažje prebrodiš to težko obdobje. In je tam zato, da naredi in olajša tvoje trplenje in vodi porod z čim manj zapletov. Čivka, si pomislila tudi na manj stresen porod, porod v vodi. Baje se ženske odpirajo dvakrat hitreje kot tiste, ki rojevajo na suhem. Poleg tega je občutek telesne in duhovne sproščenosti veliko večji.
3.12.2008 ob 06:42
dobro jutrto Čivka,
pri rojstvu smo zmeraj soudeleženi z obilico čustve, pričakovanj, hrepenenj, da bi čimprej držali otroka v naročju….Zdravniško osebje pa naše rojevanje spremlja zgolj rutinsko, “tehnično”, zdi se nam, da smo ob njih ujeti v nek sterilni krog, iz katerega želimo uiti. Prvič, ko sem rojevala pred 35 leti, je bilo grozno. Pa še prvič je bilo! Bila sem popolnoma neuka, porod mi je bil neznanka, sanjalo se mi ni, kaj to pomeni, ko mi je že doma odtekla voda. Bilo me je strah, groza me je grabila za srce, bila sem popolnoma zadrgnjena, nesproščena…..Žal pa se je poterm zgodilo še to, da je imel otrok napačno lego, porodničar, ki je vodil porod, pa je bil zadirčen, nesramen, žaljiv in napadalen. Med popadki sem jokala, bilo me je neskončno sram, ker je s popadki popustilo tudi črevo….. V tistih časih partnerjev niti v najbolj drznih sanjah niso spuščali v porodno, z ženskami pa so delali kot s kosom lesa….. grenak priokus je ostal še dolgo časa, a potem mama nanj pozabi, na srečo. Tvoja izpoved pa je marsikaj spet priklicala na plano….
A zgodilo se mi je še nekaj hujšega, zaradi česar me je potem vrsto let tlačila nočna mora…. Pri zadnjem otroku so v porodnišnici že prakticirali ekskluzivne sobe v katerih je bila lahko mama skupaj z dojenčkom. Ta je ležal v posteljici , ki je bila na kolesih. In ko nekoč otroka vzamem k sebi, eden od kolesčkov odleti in posteljica se z glasnim pokom prevrne na tla. Vem, da sem zakričala v smrtni grozi ob misli, kaj bi bilo, če bi otrok še zmeraj ležal na svojem mestu…..kričanje prikliče eno od sester in ko vidi, kaj se je zgodilo, spontano reče:”Oh, a že spet”…. Kar pomeni, da se je TO že večkrat zgodilo in osebje je bilo tako prekleto brezbrižno, da vozička niso dali niti popraviti, kaj šele, da bi ga odstranili.
Skratka, hočem ti reči, da se je tudi pri tebi vse srečno izteklo, očitno si imela ob sebi svojega dobrega angela, ki je bedel nad tabo. In to je vse, kar šteje.
Žal je življenje tako naravnano, da se- kdaj pa kdaj- znajdemo potisnjeni ob steno, ob tem pa mislimo, da se bo podrl svet.
A se ne podre zmeraj. Preživimo. In zato moramo biti hvaležni….komurkoli že.
Pa srečno!
3.12.2008 ob 08:57
Čivka, o mojem trinajstletniku tukaj: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=78786#c250978
Vse dobro!
3.12.2008 ob 09:21
Ana občutki krivde nam v ničemer ne pomagajo. in naša družba jih je tako polna. Tistih nepotrebnih, ko se mučiš za nič. S carskim si skoraj zagotovo rešila njuno življenje, če bi vedela, da bodo komplikacije, bi se zanj verjetno zdravniki odločili že kar takoj…poljubi svoji dve deklici.
3.12.2008 ob 09:29
Čivka:
prebrala sem tvojo zgodbo, komentarjev pa ne. Poslušaj, tudi jaz imam za sabo tri porode, pa tri splave, pa… Veš kaj, ti povem na uho… še si želim otrok!!!! Zelo! A če bi pomislila na to, kako sem rojevala in kako grozno je bilo in vse te zgodbe, ki jih slišim… Potem nikoli ne bi imela otrok! Nikoli!
A veš, strahovi, ki jih imamo … so od PREJ. Mi smo vendar večna bitja in rojevamo se in umiramo neprestano v ta telesa. Kolikokrat si že rodila otroke v prejšnjih življenjih??? Zato imaš strahove.
Kar se ti je pa zgodilo na koncu… podobno je bilo pri meni pri tretjem. In če se spomnim neznosnih bolečin… ja, so bile, ampak… očitno to spada zraven.
A veš, kaj jaz najbolj zamerim ženskam, ki so rodile in potem razlagajo drugim ženskam, kako je bilo? Recimo moja sestra… ni mi povedala, da je bilo GROZNO. Prvi otrok ji je skoraj umrl… Jaz sem naredila “vse” preštudirala, pa je izkušnja tako individualna, porod popolnoma različen eden od drugega, tako, da moraš biti na vse pripravljen. In če nisi, potem prihaja do takih travm v porodnišnicah.
O osebju pa ne bi. Po moje odvisno od tega, kako koga prikličeš. To pa, da ti je tista babica ušla… po moje ji je zdaj težko, a veš. Mogoče bi jo obiskala, pa ji povedala, da je s tvojo punčko vse v redu.
Za naslednjič boš vedela, ane?
3.12.2008 ob 09:29
Ana sem prebrala tudi tvoj zapis, zakaj gledaš na porode kot na neko tekmovanje, ki se mora zgoditi tako in tako? In se obsojaš zaradi proti bolečinske injekcije? Babice bi pa po deafaultu mORALE biti prijazne. jaz bi neprijazno poslal ven in zahtevala drugo. imaš to pravico! in da ti rine kateter brez da ti prej pove? Morala bi jo brcniti, da bi odletela;-) Oprosti moji” predrznosti”-ampak tele cankarjevske krivde se moraš znebiti, to je težko tudi za otroke. malo več hednoizma v življejnju, ana!!!!im malo manj ga glej kot dolžnost. Pa brez zamere!
3.12.2008 ob 09:34
Ana od srca 2! Prebrala sem tvoj komentar… A vidiš - ženske moramo roditi sedem otrok, da spoznamo svoj ritem…
3.12.2008 ob 12:51
Vanja,
ja, pisala sem te stvari, kot sem jih doživela … to so zgodbe od nekoč … Nekaj sem se naučila … počasi …
Res, zrasla sem ve nekem posebnem vzdušju, z nekaterimi stvarmi sem zelo zelo določena … bila … Malo sem se iztrgala nekaterim rečem …
Svoje zgodbe sem povedala, ker so pač take … in ker se mi zdi, da se vsi lahko iz vsega učimo … o unikatnosti življenja … vsak od nas prispeva svoj delček …
Hvaležno sprejemam tvojo zgodbo! Vse dobro!
P:S.: Poznaš knjigo Prvotno besedilo življenja (Alenka Puhar)?
3.12.2008 ob 12:51
Dajana!
Mislim, da ene prej!
3.12.2008 ob 13:08
Ana:
Pošiljam vam tole pesmico, ki me dela srečno: http://www.youtube.com/watch?v=zC617kE1maU&feature=related
3.12.2008 ob 17:57
Draga Vlatka, kokolo moja, vem da misliš dobro in imaš dober namen ampak tvoj nasvet je trenutno zame čist mim. In okoli mene je trenutno dovolj “teoretičnih ljudi”, ki “vsi vse vedo” a jaz krvavo potrebujem bolj tiste, “s prakso” in njihovimi srečnimi konci, če lahko razumeš. Zagotovo sem, preden sem se utelesila v tu zemeljsko življenje “na vrhu” podpisala en program, potek, izkušnje (tako dobre kot slabe) tega življenja, ki se mi sedaj odvijajo v realnosti. In če človek odkrito spregovori o svojih doživljanjih in čustvih, tudi tistih negativnih in prizna, da se težko spospada z njimi in prosi za pomoč… se smili samemu sebi? Veš, take podpore trenutno ne potrebujem a vseeno hvala za trud
3.12.2008 ob 18:01
Drmagnum, hvala ker razumeš
3.12.2008 ob 18:03
Draga Muci, včasih so tolažilne besede več vredne kot kepa zlata, kajne? In to, “vsem krvavim pod kožo”, tudi to veliko pomeni…
3.12.2008 ob 18:06
Razumem te. Zelo zelo sem si želela otroke, bila srečna ob prihodu - pa vendar se je zgodilo, da sem bila že v porodnišnici ob sinu tako utrujena, jokal je in jokal, tako utrujena, da mi je prišla misel, da bi ga najraje vrgla stran. Bilo me je groza, pa kako. Samo s samoobvladanjem sem prišla skozi tiste težke dni in noči. Doma je bilo bolje, toda posvečala sem se le otroku, marsikaj drugega je stalo. In pomoči, razen na jeziku, nisem imela od nikogar, tudi od moža ne. Ker se spominjam tistega močnega občutja, ko nisem mogla več, pa sem vedela, da pač moram, razumem mnoga občutja pri ljudeh. Verjemi: vse bo dobro! Lp!
3.12.2008 ob 22:23
civka, najprej se ti opravicujem,ker sem zamudila tisti del, ko je prijokalo na svet novo dete,obenem pa ti(upam,da ne prepozno)cestitam tebi in tvojemu dragemu!prebrala sem zgodbo in me je resnicno ganila.spostujem tebe in vse to kar si delila z nami.hvala
4.12.2008 ob 11:39
Draga Nevenka! Hvala za tvoj komentar in tvoje razmišljanje. Seveda je metuljčica moja zlata nit, ki me vleče in pelje naprej in s tem tudi celi rane. In seveda se trudim z vsemi razpoložljivimi sredstvi, dan za dnem, ko zopet grem za sončnimi žarki naprej. Seveda se trudim še vedno bolj obračati k dobremu in od dneva potegniti predvsem lepe stvari. A tudi negativna plat obstaja, tudi negativna čustva človek doživlja, tudi s temo se spopada… tudi vse to je del življenja; in moj partner vskoči vsakič, ko lahko in daje od sebe največ, kolikor zmore in zna. Tako meni kot našemu sončku. In kadar le lahko, “pobegnem”, da se nadiham svežega zraka in nastavim baterije za ponovno napajanje
Vendar v tem trenutku potrebujem “dušnega” zdravnika, če lahko razumeš. Hvala ti, da si mi v komentarju slikala slike, na katere naj večkrat pogledam in zagotovo bom.
Ne poznam pa tvoje življenjske zgodbe a sem iz napisanega razbrala res eno veliko žalost… Držim pesti zate, da bi se ti v življenju stvari obrnile na bolje; če ti ni bilo dano biti mati (saj pravim, oprosti, ne poznam tvoje zgodbe) ti želim, da v tvoje življenje vstopi nekaj drugega, kar ti bo razveseljevalo dušo in telo in ti zapolnilo to praznino, ki se neverjetno čuti.
Lepo mi bodi in lep dan ti voščim! 
4.12.2008 ob 11:46
Draga Barbiblond! Eni ljudje pač znate z besedami in postaviti piko na i točno tako, kot se šika
in hvala ti za to. Mogoče sem se v postu malo preslabo izrazila okoli partnerja, ko sem napisala, da sem sama za vse in ste mnogi iz tega razumeli, da mi ne pomaga. Že Nevenki sem napisala, da se trudi po svojih najboljših močeh in zmožnostih (saj veš, služba danes ne traja več samo 8 ur in potem brezskrbno in spočito domov) in da mi res pomaga, kadar mi le lahko.
In rezultat je res fenomenalen, kot pišeš, se strinjam! Danes pri nas sije sonce… trenutno mi je to čisto dovolj, da grem naprej v nove zmage 
Lepo mi bodi in hvala za “štango” 
4.12.2008 ob 11:48
Draga Ana od srca, od tebe se človek lahko samo uči! Živi primer si, da se v življenju vse da! In hvaležna sem, da si vstopila v moje življenje. Več pa ti napišem v mailu! Lepo bodi in veliko sončka želim!
4.12.2008 ob 11:52
Dragi Grison, nič ni pozno, vse se zgodi ob pravem trnutku
Ob pogovorih z drugimi mamicami sem jo menda jaz še kar dobro odnesla, no pohvale žez tisto nočno babico, ki je tudi mene sprejela pa so bile res fascinantne! Ali j***t ga, “kar te ne zlomi, te lahko na-lomi” (moja misel).
Porod v vodi, seveda vem zanj samo mislim, da ga izvajajo samo v LJ (nisem 100%) in v Postojni ti pa veš iz pod katerih gora sem jaz doma, tako da… 
4.12.2008 ob 11:55
Draga Dajana, ZA NASLEDNJIČ???? A se mal hecaš sedaj, a ne de?
Jp, vsak porod je zgodba za sebe in vsaka porodnica ima svoja doživljanja okoli poroda. Ja ti pa kar stopi v akcijo, če te materinski čut še kliče 
4.12.2008 ob 11:56
Bamboo, hvala tudi tebi
4.12.2008 ob 12:08
Draga Mici, ne morem verjet, koliko zgodb, pa ne preveč lepih, doživljamo/jo ženske na teh porodnih mizah! In kako je to skregano z zdravo kmečko pametjo, ko nam na eni strani govorijo,kako je porod naravno dejanje po drugi strani pa se vanj posega z vsemi nenaravnimi stvarmi (dobro, sedaj posplošujem zadeve) Kako nas stroka uči, da porod potrebuje svoj čas a na drugi strani nam točno ta stroka ta čas krade. Kako nas učijo, da je porod boleč in psihično zelo naporen, ko pa smo na mizi pa smo zjamrane in nepotrpežljive…
Imaš prav, srečni konci štejejo 
in vsi ti nevidni dobri angeli, ki nas takrat obkrožajo in poskrbijo, da so konci srečni. Hvala jim!
Lep dan želim še naprej 
4.12.2008 ob 12:12
Draga A, hvala za tvojo izpoved. In hvala za odkrite misli. In hvala bogu, za srečen konec tudi pri tvoji zgodbi! In res je, na koncu je vse dobro čeprav vmes mogoče ne gre vse tako, kot bi si same želele, kajne? Veliko sončka tudi tebi!
5.12.2008 ob 23:27
ćivka,
kdaj tudi duhovnost popusti, ni kaj
In duhovnost ni samo teorija, saj sama ves čas poudarjaš le to
lp
5.12.2008 ob 23:31
P.S.
Kolikor te jaz poznam, se ti ne predaš kar tako.
No, me pa veseli, da si spoznala nekaj tudi od ljudi iz prakse, saj jaz poporodnih depresij pač nisem imela.
Kar sem ti povedala in svetovala, je letelo na tvojo duhovno plat. Fizično boš pa sama najbolje vedela, kako se počutiš.
P.S. 1
A ni najbolj pomemben rezultat in ne kako priti do njega?
9.12.2008 ob 18:01
Ojla Čivka!
Verjamem in iz srca ti privoščim, da je in bo čas tvoj zaveznik. Skušam te razumeti, čeprav sama nisem imela teh težav po porodih. Je pa zagotovo res, da dva poroda nista enaka in, da le ti sama najbolj veš, kako ti je. Vem, da bo kmalu tudi to za teboj in ti iz srca kličem: samo naprej, naprej draga Čivka, nazaj se ne oziraj!
14.12.2008 ob 14:37
Vlatka, seveda je nabolj pomemben rezultat
in moj je vedno boljši 
14.12.2008 ob 14:38
Zdravje, seveda samo naprej ,navkljub temu, da mi sedaj pošteno brije mrzel in moker veter v obraz! A me grejejo taki komentarji, kot je tvoj, hvala!
14.12.2008 ob 16:29
Draga Čivka!
Veliko mislim nate, samo k pisanju se pa nisem spravila … Toliko je stvari, ki bi jih morda midve premeli, če bi skupaj sedeli in varovali najine najmlajše!
Objem!
Včasih je pogovor zdravilen!
19.12.2008 ob 17:59
Ana od srca, verjamem in vem, da bi lahko premlevali in mleli do nezavesti a, ker se zavedama, da kar je bilo, je bilo greva obe vedno naprej v nove zmage, kajne? Z novim znnjem, izkušnjo in še večjim pogumom