ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Želim Vam vse to, kar Vam želim že skozi vse leto: veliko zdravja, osebne sreče, notranjega miru, potrpežljivosti do samega sebe in do sočloveka, razumevanja in veliko uspešnih osebnih izzivov ob prihajajočem novem letu!

Čivka

 

Če še niste, potem lovite zadnje dni, da mu napišete pismo. Jaz mu letos ne bom pisala, mi je že lani ustregel in uslišal vse, za kar sem ga poprosila. Za leto pa, ki prihaja,  že itak vem, da bom morala pošteno zavihati samo svoje rokave, pljuniti v svoje dlani in pošteno poprijeti za delo, ki sem si ga zastavila. Tu pa mi Božiček ne more pomagati. Seveda sta Božičku pisala moja dva mladiča in pismo, letos pa bo Božiček moral seči globoko v denarnicooooo in se dobro znajti v računalniški trgovini!

Trenutno je Božiček polno zaposlen; pregleduje lansko letne sezname, dodaja nova imena, kraje in želje. Vsako leto je drugače, pravi, seznami pa so vedno daaaaljši in daaaaljši.

Božiček je vedno bolj šolan, saj kaj mu pa drugega tudi preostane. Že kar nekaj let je od tega, ko je uspešno opravil računalniški tečaj in sedaj je temu znanju zelo hvaležen, saj si sploh ne zna predstavljati svojega posla brez računalnika. Čeprav so mu pa stari papirusi še vedno najljubši, a kot sam pravi, je treba v korak s časom!

 

Z ali brez računalnika pa je vseeno ta decemberski čas za Božička eden najdelavnejših, najtežjih in vsaka sekundica spanja mu še presneto veliko pomeni, zato mu ni za zameriti, če ga vidimo tudi v taki poziciji:

Božiček pravi, da je Rudolf letos v neverjetno dobri formi in da se mu smrček tako sveti, kot že dolgo ne. Hvala Bogu pravi Božiček saj sta se lani menda pošteno zaletela proti koncu dela saj je Rudolfu smrček ugasnil in sta namesto skozi dimnik letela kar skozi okno.

Sledi modnim trendom in to je letošnji model Božičko-čevlja, saj tega možiclja nikakor ne sme zazebsti v noge ali mu v njih biti prevroče. Čevelj mora imeti tudi debel podlat, da bo zdržal vso kilometrino ene noči. Vam je všeč letošnji Božičkov model?

Najbolj zanimivo za tega dobrotnika  je, da je neverjetno prilagodljiv vsem vremenskim razmeram naše Zemlje. Preživi tako -35, kot tudi + 35 v tem belo-rdečem debelem kostimu. Le v čem je skrivnost?

Otroci so njegovi največji zavezniki in za njih je pripravljen narediti vse in še več. Pravi, da ima najmanj težav z otroki, ki so stari tja do sedem let. Potem se zadeve začnejo malo komplicirati, saj so včasih želje res neverjetne in velike in zmedenost, ki jo vidi v očeh staršev tudi Božičku včasih prikrade kakšno skrb ali dve. Ampak verjame v dobro in svojo čarobno moč tako, da se vsako leto vse dobro izteče. Pravi pa, da opaža vedno več osamljenih otrok na ulicah s praznimi pogledi in izgubljenimi koraki. Imajo vse, a njihova srca so žalostna, preveč žalostna, kot pravi Božiček. Najtežje otroško obdobje je nekje od 10 do 18 let, pri enih prej pri drugih kasneje a kot pravi Božiček so to otroška najbolj nevarna leta in zelo ga žalosti, ko ni staršev ob njih. Najbolj ljuba mu je pa tale slikca, tu si je najbolj všečen sam sebi. In slikali so ga ravno takrat, ko je bil najbolj zatopljen v svoje delo. In tako zelo, da je pri tej hiši pozabil spiti toplo mleko, ki ga je čakalo in tudi piškotki so ostali nedotaknjeni….

Marsikdo ga želi oponašati in tukaj sta dva, ki sta mu najljubša primerka. Prvi mu je všeč zaradi frizure, ki si je Božiček nikakor ne more privoščiti, druga pa zato, ker je narejena ročno in se kliče Santa Origami.

 

 

Nikakor ne sme pozabiti na svoje škrate, kiso tudi letos že zelo pridni. No, menda so še vedno malo zeleni v tem poslu a Božiček ne želi izgubiti upanja v njih. Vsaj še letos ne.

Takšne slikce pa najbolj razveseljujejo mamice, mlada dekleta in tudi kakšna babica spočije oko na njih ampak kakršna koli povezanost z Božičkom je zgolj naključna!

Kakor tudi ta slika! Božiček pravi, da je to že prav sramotno početje nekaterih posameznikov! Ampak da jim nič ne zameri, saj pravi, da zna včasih biti Božiček tudi prevelik stres, ki ga ne zmore vsakdo dobro prenesti; z ali brez!

In na koncu še ena slikca, če se kdaj med letom srečate z njim. Je čisto navaden in ravno zaradi tega ga marsikdo ne prepozna. In zamudi marsikaj lepega…

Tako, sedaj pa “bejžte” spisat stavek ali dva za Božička! čas se vam že odšteva. In lepe želje Vam želim!

Čivka

Prižigam tretjo svečko…    ZA VESELJE!

Biti srečen je morda najbolj univerzalna človekova želja. Nemški pesnik Schiller je opeval to univerzalno hrepenenje po veselju v eni svojih pesmi, ki jo je kasneje Beethoven uglasbil v nesmrtni Odi radosti in jo umestil v svojo Deveto simfonijo. Verjetno mnogi poznate to glasbo, manj pa so vam verjetno znane besede, ki so izvirno nemške. Naj prevedem nekaj stavkov:

»Radost, od Boga nam dana/ Hčerka ti Elizijska … / Vsi ljudje ljudem so bratje, / če jim ti zvedriš obraz … / Radost pije vsako bitje / z grudi, ki jih zemlja da. / Vsak, kdor dober in odkrit je, / radosti sladkost pozna. / Črv ima k nji pot odprto / kakor kerub do Boga!«

Že pred leti sva z mojo prijateljico za dva dni pobegnili na bavarsko; gradovi  Ludvika II! Noro lepo potovanje in izlet, ampak naj dodam, če še niste bili na takem izletu, morate nujno imeti vsaj za silo dobro kondicijo, saj se na tem izletu resnično na-hodiš! (Vodiči imajo noro dobro kondicijo, tempo ogledov pa zna biti tudi divji!)

In tako sem videla marsikaj lepega, včeraj pa se mi je v spomin prikradla dogodivščina, ki se mi je zgodila ob vznožju gradu  Neuschwanstein . 

 

 

Na ta grad se da priti na tri načine in sicer: peš (je nabolj zdravo in še zastonj – ena redkih stvari!), s konjsko vprego (kar je že bolj avanturistično a še vedno ekološko neoporečno) ali z mini busom (kar je pa svinjsko drago in nagužvano, saj se kitajčki nenormalno dobro počutijo v njih tudi ob visokih temperaturah!). Jaz sem se odločila za drugo varianto zaradi menstrualnih krčev in svežega zraka; in že sam pogled na tisto vzpetino, ki se je razprostirala pred menoj mi je pobralo še tisto malo energije, kolikor sem je še imela.  Prijateljica jo je mahnila peš, kot se za čilo in zdravo korošico tudi spodobi. Jaz pa sem vrgla svoje telo na prvi prazen voz, ki je čakal ob poti. Dva čudovita konja sta bila vprežena in lastnica je čakala, da se ji voz napolni. Zraven mene se je usedla starejša gospa iz našega busa in tako sva imeli priliko poklepetati in se malo bolje spoznati. Ko sva midve tako »čvrlili« se je voz pridno polnil; čisto od spredaj, takoj za konjema, so se nazecali štirje kitajčki; dva para. Na sproti naju so sedeli štirje italijani, tudi dva mlada para. Ob naju pa sta se vsedla dva madžara; torej voz poln rasne raznolikosti.  Tako sta ta dva konja »na grbi« imela 12 odraslih oseb! Ko nas je lastnica »pokasirala« smo jo končno potegnili tudi mi v klanec. Nesramno strm! Konja sta se mi zasmilila, saj sta se zelo mučila, ko sta s podkvami krampala po asfaltu; me je skoraj prijelo, da bi sestopila, kajti konja sta res vlekla kot konja! Mi na vozu pa smo čvekali vsak v svojem jeziku in imela sem občutek, da smo od navdušenja nad okolico bili kot v enem panju; kitajčki spredaj so fotkali ko zmešani vsak list na veji, italijani pred menoj so govorili, kot da si jih navil in nenormalno krilili z rokami (mogoče so hoteli biti ventilatorji.. ne vem), madžara pa sta se fletno krepčala s pivom in brezkompromisno podirala kupčke; beri rigala. Midve z gospo sva samo še poslušali dogajanje okoli naju in se spraševali ali bosta konja uspela priti na vrh ali ne… nek čuden skepticizem se naju je polasti. In tako je minilo dobrih deset minut in konja sta bila vedno bolj utrujena, vožnja vedno bolj počasnejša, voz je vedno bolj cukalo ob njunih potegih, klancu ni bilo videti ne konca ne kraja, in kar naenkrat se je začelo:  prdenje! Konja sta namreč od samega napora začela ob vsakem potegu  zelo glasno prdeti in glej ga zlomka! To prdenje je na našem vozu na nas kljub temu, da smo bili iz vse vetrov delovalo enako…  naš smeh je bil kljub različnim jezikom enak:  glasen! In v trenutku smo se vsi takoj razumeli, ko smo se začeli spogledovati, da je to prdenje konj resnično smešno, čeprav je na kitajčke v prvi vrsti deloval zelo pomirjujoče, saj so končno prenehali fotkati. Seveda smo želeli izstopiti iz voza in konja razbremeniti ampak nas je lastnica odločno posadila nazaj na voz z zagotovilom, da sta konja utrjena in da to prdenje ni nič slabega za konja.  Potem je nastala neka čudna tišina na vozu in ritmično prdenje konj nas je zazibalo v meditativno stanje do vrha.

(tako izgleda ta vleka konj pozimi; jaz sem bila meseca maja.)

Končno se je prikazalo dvorišče tega prečudovitega gradu Neuschwanstein in Ludvik II je tukaj res prekosil samega sebe!  Vsi srečni smo poskakali iz voza in si oddahnili, saj vsak pri sebi pa res ni želel imeti na vesti še kako konjsko dušo zaradi svoje lenobe. Konjski izpušni plini so tudi terjali svoj davek in zato sem se hitro postavila v tisto vrsto, kjer človek lahko okrepča svojega duha. Šla sem na en velik kregl bavarskega hladnega piva!

(jp, priznam! Če bi ruknila še en ta velik kregl tega čudovitega hmeljskega napitka, bi pa verjetno tudi jaz tako… jodl.. la… la…!)

 Nato so mene  menstrualni krči čudežno minili, ogled je bil fantastičen, moj sestop iz tega prečudovito romantičnega gradu pa je bil… ja, uganili ste: peš!

 

Liturgični adventni venec ima simbolični pomen:

- je okrogel, kar pomeni popolnost, večnost, nima ne začetka ne konca - zimzelene veje nam govorijo o življenju, ki prihaja med nas. - Zelena pomeni upanje, da bo tema premagana. - 4 sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi (vse drugo so adventni okraski na pa adventni venec)

SVEČE imajo posebno simboliko:

1. vsaka od njih predstavlja 4 mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta)

2. predstavljajo 4 strani neba: S, J, V, Z, - 

3. predstavljajo 4 letne čase: zima, pomlad, poletje, jesen 

4. predstavljajo človekovo življenje (z rojstvom, kot bi prižigali svečo - vsak trenutek je manjša, vedno smo bližje svojemu koncu, opozarja nas, dobro izkoristimo čas)

Sveče prižigamo tako, da začnemo z eno potem z drugo in tako naprej, kar pomeni, da je vedno več svetlobe, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, čim bližje smo Bogu tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Adventni venci morajo biti brez okrasja, da pride vsa ta simbolika do izraza, drugače se pravi pomen zakrije.

Kaj je pravzaprav vera in zakaj je del življenja toliko ljudi? V vsej zgodovini in po vsem svetu so ljudje verjeli, da obstaja nekaj več kot zgolj fizični svet, ki se zaznava s čutili. Celo takrat, kadar razmišljate ali čustvujete, uporabljate možgane, ki so del fizičnega sveta. Verni ljudje verjamejo, da obstaja nekaj posebnega, kar daje njihovemu življenju vsebino in smisel. Verjamejo, da je to posebno prav tako resnično kot fizični svet; verniki so prepričani, da je to posebno celo bolj resnično kot fizični svet, zato ga včasih imenujejo končna ali popolna resničnost. Već si lahko preberete na www.religije.com .

Če kdo reče: “Ljubim Boga” in sovraži svojega brata, je lažnivec;

kajti tisti, ki ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga,

ki ga ni nikoli videl.

Janezovo Prvo pismo

Plinska luč osvetljuje različne kraje z različno močjo. Toda luči daje življenje plin, ki izhaja iz enega skupnega izvora. Učitelji vseh dežel in vseh časov so le kot svetilke, ki oddajajo luč duha, ki nenehno prihaja iz enega vira, Vsemogočnega Gospoda.

RamahrišnA

Blagoslovljen si, ker si rojen kot človek; to je priložnost, ki ti je bila dana, da srečaš svojega Boga. Adi Granth

 

 

Paul Simon & Art Garfunkel - Bridge Over Troubled Water

VESEL ADVENTNI ČAS VAM VOŠČIM!