ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Indijanci ne govorijo o začetku, kot kristjani. O začetku ne vedo nič, pa tudi ne pravijo, da bo prišel konec. Veliki Duh je. Indijanci tudi ne pravijo, da obstaja pekel. Kaj takega si niti zamisliti ne morejo. Živeti morajo po naravnih zakonih. Če tega ne počno, škodijo sami sebi, in to je edina kazen, ki obstaja. Pokažejo na Rimsko cesto, ki gre prek neba in kjer ena veja vodi v prazno. Če človek neživi po naravnih zakonih, zavije na to vejo in konča v praznem.

ALFRED WILSON, ČEJEN

Biti Indijanec danes, je živ paradoks, nasprotje samo v sebi. Čutiti povezanost z zemljo v asfaltnem svetu. Biti ponosen, pošten v ponižujočih življenjskih razmerah. Izkusiti duhovno bogastvo v duhovno obubožani deželi. Biti bratsko povezan s tako različnimi brati in sestrami. Strojno izdelane steklene bisere všiti v stare podedovane vzorce. Prepevati krščanske pesmi v plemenskem jeziku. Nositi angleška imena, polna starih pomenov. Biti v posmeh, če ne napraviš nič smešnega. Vzbuditi strah neindijanskih otrok, čeprav srce ne misli na zlo. Karen Coody Cooper Besedilo je izšlo leta 1983 v indijanskem časopisu Eagle Wings Press.

V obliki kroga zasadijo v zemljo dolge tenke drogove, jih zakrivijo in pri vhodu v loku zvežejo. To slabotno ogrodje pokrijejo z brezovim lubjem in tudi z rogoznicami, napravljenimi iz nekega posebnega ločja, včasih pa s kožami bivolov in vse to privežejo naokrog na drogove. Na vrhu pustijo odprtino, skozi katero prihaja v prostor nekaj svetlobe in skozi katero uhaja iz koče dim. Ob strani koče je druga odprtina, ki rabi za vhod. V sredi koče gori stalno ogenj, okrog katerega Indijanci sedijo ali ležijo na rogoznicah ali drevesni skorji in kadijo svoje pipe. V teh skrajno skromnih bivališčih je včasih tako gost dim, da komaj vidijo drug drugega.

V eni taki burni koči biva pogosto tudi troje ali četvero družin skupaj s psi, ki jih uporabljajo deloma za lov, deloma za hrano. Lenoba in brezbrižnost Indijancev za osebno ugodje je tolikšna, da raje potrpijo najrazličnejše težave glede bivanja, kot da bi si z nekoliko truda olajšali svoje življenje.

Indijanci ne poznajo ne stolov in ne miz ampak sedijo in jedo kar na tleh, na zemlji. Indijanec lahko sedi brez napora tudi po ves dan na tleh, kar bi pa bilo za Evropejca, navajenega na stole zelo utrudljivo. Tudi postelj ne poznajo. Ležijo kar na golih tleh ali na rogoznicah. Tudi v ostri zimi so redkokdaj pokriti bolj kot le s kako obrabljeno odejo. Pač pa vso noč v koči gori ogenj in kdor se prvi zbudi mora naložiti drva.

(Friderik Baraga)

POGLAVAR STOJEČI MEDVED, OGLALA SU.  Spoznal sem, da um belca ne čuti do narave tako kot um Indijanca in menim, da je tako zaradi razločka v vzgoji v otroštvu. Vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah ali na cestah, se suvajo in neumno potiskajo sem in tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgajani naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo, zavedali so se dejstva, da življenje ni le človeški izraz; da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo dakotsko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel- živel v pravem smislu- od prvega do zadnjega diha.Stara indijanska modrost pravi takole: “Ko ugotoviš, da jahaš mrtvega konja, je najboljša strategija, da razjahaš.”

M&G mi je dala odlično idejo, da bi napisala post o tetoviranju ali tatoojih. No, jaz se bom osredotočila na indijance, na koncu posta pa vam ponujam tudi link, kjer si lahko sami preberete odličen prispevek o tetoviranju po svetu… (začnete pri tistih res prvih začetkih tetoviranja  potem pa samo pogumno naprej okoli sveta s klikanjem na spodnjo modro desno puščico) ali pa kako danes pridete do tatooja

http://styling.over.net/tatoo/izvor_tetoviranja.php

http://www.tattoovlada.com/

 No, če sem že začela kopati po ptičjem perju, potem naj na plano potegnem še Feniksa in dva linka na katerih si lahko še sami razširite obzorje o tem mitološkem pernatem pevcu. Če pa kdo pozna še kakšno “svojo” simboliko feniksa, potem jo naj le pogumno napiše v komentarju, saj veste - več glav več ve!

 http://www.trifilon.eu/docs/Astroarheologija/feniks.pdf?trifilon_frontend=afpc3gl9i95jh7qcncqgep45s5

http://sl.wikipedia.org/wiki/Feniks

Orlove zdravilne energije omogočajo krepitev vida, sluha, zob in čeljusti - Povezava z njim veča odgovornost, telesno in spolno moč ter krepi občutek varnosti - Ustvarjalcem podarja novo vizijo sveta po njihovi meri. Vrači še zlasti cenijo energijo orla, ki naj bi prinašala razsvetljenje duha, zdravljenje in začetno iskro stvarstva. Čas za povezovanje s to veličastno ptico se razteza skozi vse leto, vendar zgolj v obdobju dnevne svetlobe. Otroci orlov, vrači, ki so dobili svoje magijsko ime po tej ptici, in tisti, ki so se sposobni učinkovito povezati z njo, so izbrani lovci in spretni letalci v višavju duhovnosti. Slovijo po svoji učinkovitosti, saj orlu skorajda nikoli ne spodleti zgrabiti svoj plen in ga uporabiti za hrano. Povezovanje z energijo orla v nas uravnoveša elementa zemlje in zraka. Sveto število orla je tri, kar simbolizira ustvarjalnost in novo rojstvo. Za svoj totem so ga izbrali tudi številni indijanski umetniki, saj jim pomaga izražati ekstremna čustva, nadzorovati pogoje svojega dela in doseči največjo učinkovitost pri alkimističnem procesu ustvarjanja novega. Z orlovo energijo ustvarjalci prečistijo svojo strast v siju sončne svetlobe, kateri je orel v letu najbližji od vseh ptic, hkrati pa se skozenj lažje povežejo z notranjim otrokom v sebi. Skozi oči te mogočne ptice lahko uzrejo novo podobo sveta in jo preoblikujejo po svoji nameri. Orlove oči so pomaknjene bliže čelu, zato omogočajo tridimenzionalen vid. Gledajo lahko naprej in postrani hkrati. Baje njihova sposobnost vida osemkrat presega človekovo. Tudi njihov sluh je oster in natančen, zato lahko svoj plen ulovijo zgolj na podlagi zvoka. Šamanom in vsem tistim, ki so si orla izbrali za svojo ptico zaščitnico, prinašajo jasnoslišnost, saj postanejo občutljivejši za sporočila iz drugih razsežnosti in ravni bivanja. Močan orlovski kljun v ptičjem zdravilstvu poskrbi za krepko čeljust in zdrave zobe tistega, ki si ga je izbral za zaščitnika.  Orlovsko zdravilstvo vključuje močan občutek odgovornosti in moč postati veliko več, kot menimo, da smo zdaj. Preseganje svojih domnevnih zmožnosti, hitra in kakovostna duhovna rast, posredništvo med sprtimi, pravičnost, zdravljenje in samozdravljenje, večja fizična moč in okretnost so le nekatere od najpomembnejših pridobitev povezovanja s to ujedo. S karmičnega stališča povezava z energijo orla povzroči naglo kurjenje pretekle karme in hitrejši odziv na vplive dejanj v tem življenju. Pobratenje s silo orla vodi vrače tudi do mistične, vzvišene radosti, zdravega vznemirjenja, seksualne moči in vedno novih pustolovščin. Nikoli jim ne more biti dolgčas, saj so ves čas na preži, v gibanju, v stiku s soncem, zrakom in Zemljo. Kot vsi predatorji tudi orel skrbi za naravno ravnovesje in selekcijo. Šibke in slabotne živali podležejo, v orlovskem zdravilstvu pa podležejo šibke zamisli in slabotni, škodljivi miselni vzorci ter bolečine in bolezni. Orlov totem preprečuje širjenje bolezni in jo zgrabi tam, kjer je najšibkejša, da bi jo izkoreninil in ozdravil ter ponovno vzpostavil naravno ravnotežje organizma. Orlova peresa so za ameriške Indijance sveta, orli pa so zaščitene ptice v Združenih državah. Le domorodni Indijanci imajo pravico imeti v lasti orlovo perje in ga uporabljati v mogočnih zdravilnih obredih, ki se vselej pričnejo s čiščenjem posameznikove avre, končajo pa ponavadi s spreminjanjem oblike, ko se po legendi orlov vrač spremeni v svojo ptico zaščitnico in v njeni podobi odleti s prizorišča po končanem zdravljenju. Pueblo Indijancem belo in črno lisasto orlovo perje, ki ga uporabljajo v svojih maskah, predstavlja bele in črne oblake. Plešasti in zlati orel simbolizirata plemenitost in božanskega poslanca velikega duha, utelešenje sončne svetlobe, spoštovanja naravnih sil in prednikov. Po starodavni indijanski legendi pogled starega orla postane moten in meglen. Tedaj poleti čim bližje soncu, ki mu ožge peruti in ga prečisti v energiji ognja, da bi se mogel na novo roditi v duši komaj izvaljenega mladega orliča. Zato je orel mnogim narodom tudi simbol reinkarnacije in alkimije.

Odgovor misijonarju, 1805.       RDEČA SUKNJA – SAGOJEVATA, SENEKA

Prijatelj in brat. Po volji Velikega duha smo se danes srečali tukaj! On ureja vse reči in za posvet nam je dal lep dan. Odmaknil je svoje oblačilo in odstrl sonce, da svetlo sije na nas. Naše oči so odprte in njih pogled je jasen; nismo si zatisnili ušes in razločno smo slišali tvoje besede. Za vse to se zahvaljujemo Velikemu duhu, njemu in samo njemu.

Brat. Ti si zanetil posvetovalni ogenj. Na tvojo prošnjo smo se danes zbrali tukaj. Pozorno smo poslušali, kaj si nam imel povedati. Prosil si nas, naj spregovorimo odkrito. To nas močno veseli; kajti potemtakem stojimo pred tabo pokonci in govorimo, kar imamo v mislih. Vsi smo slišali tvoj glas in zdaj vsi kot eden govorimo s tabo. Enih misli smo.

Brat. Praviš, da hočeš odgovor na svoje besede, preden odideš. Prav je tako, saj si daleč od doma in nočemo te zadrževati. A najprej se bomo ozrli malo v minule čase in ti povedali, kaj so nam pravili očetje in kaj smo slišali od belih ljudi.

Brat. Prisluhni, kaj ti imamo povedati: Nekoč so imeli naši predniki ta velik otok v svoji lasti. Njihova bivališča so se raztezala od vzhajajočega do zahajajočega sonca. Veliki duh ga je ustvaril in ga dal Indijancem. Za hrano je ustvaril bizona, jelena in druge živali. Naredil je medveda in bobra. V njihove kože smo se oblačili. Naselil jih je po vsej deželi in nas naučil, kako naj jih lovimo. In dal je zemlji rojevati koruzo za kruh. Vse to je napravil za svoje rdeče otroke, zato ker jih je imel rad. Če je kdaj prišlo do prepira zavoljo lovišč, smo se po navadi hitro pobotali, ne da bi teklo dosti krvi. Toda prišel je dan zla. Tvoji predniki so prepluli veliko vodo in pristali na otoku. Ni jih bilo veliko. Našli so prijatelje, ne sovražnike. Povedali so nam, da so zbežali iz svoje dežel in da so prišli sem, da bi v miru živeli v svoji veri. Prosili so za majhen kos zemlje. Usmilili smo se jih in ugodili njihovi prošnji, naselili so se med nami. Dali smo jim koruze in mesa, oni pa so nam v zahvalo dali strup.Takrat so beli ljudje našli našo deželo, brat. Poslali so vesti in še več jih je prišlo med nas. A nismo se jih bali. Sprejeli smo jih kot prijatelje. Klicali so nas bratje. Verjeli smo jim in jim dali še več zemlje. Sčasoma so se hudo namnožili. Hoteli so še več zemlje; hoteli so našo deželo. Oči so se nam odprle in v naše misli se je naselila skrb. Prišlo je do vojn. Za boj z Indijanci so najemali Indijance in mnogo naših ljudi je odšlo v smrt. Med nas so prinašali močnega žganja. Bilo je močno in hudo in ugonobilo je na tisoče ljudi.

Brat. Naša selišča so bila nekoč velika, vaša pa majhna. Zdaj ste postali veliko ljudstvo, mi pa imamo komaj toliko prostora, da razprostremo odejo. Imate našo deželo. A vam še ni zadosti, vsiliti nam hočete še svojo vero.

Brat. Še me poslušaj. Praviš, da so te poslali, da nas naučiš, kako moramo častiti Velikega duha, da bo njemu po volji in da bomo, če se ne oprimemo vere, ki jo učite vi, beli ljudje, onkraj nesrečni. Praviš, da imate vi prav in da smo mi izgubljeni. A kako naj vemo, da je to res? Vemo, da je vaša vera zapisana v knjigi. Če je namenjena tudi nam, tako kot vam, zakaj nam je Veliki duh ni dal, pa ne le nam, zakaj ni dal našim prednikom vednosti o tej knjigi in z njo vred pripomočkov, da bi jo razumeli? O njej vemo le to, kar ste nam povedali vi. Kako naj vemo, čemu naj verjamemo, ko ste nas beli ljudje že tolikokrat prevarali?

Brat. Praviš, da je le ena pot v čaščenju in služenju Velikemu duhu. Če je le ena vera, čemu ste vi, beli ljudje o njej tako različnih mnenj? Zakaj se vsi ne strinjate, saj znate vsi brati knjigo?

Brat. Mi teh reči ne razumemo. Pripovedujete nam, da je bila vaša vera dana vašim prednikom in da je prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ko je bila dana našim prednikom, in ti so jo predali nam, svojim otrokom. Mi častimo na tak način. Naša vera nas uči, naj bomo hvaležni za vse, kar prejmemo; naj ljubimo drug drugega in naj bomo složni. Mi se o veri nikdar ne prepiramo.

Brat. Vse nas je naredil Veliki duh, toda med svojimi belimi in rdečimi otroci je naredil velik razloček. Dal nam je različno barvo kože in različne šege. Vam je dal umetnost pisanja. Nam zanjo ni odprl oči. Vemo, da je tako.  Če je naredil med nami tolikšen razloček v drugih rečeh, čemu ne bi sklepali, da nam je dal tudi različno vero, pač po našem umevanju? Velik duh dela vselej prav. Ve, kaj je za njegove otroke najboljše; mi smo zadovoljni.

Brat. Nimamo namena uničiti tvoje vere ali ti jo vzeti. Hočemo le živeti v svoji.

Brat. Praviš, da nisi prišel po našo zemljo ali denar, temveč da nam razsvetliš duha. Zdaj ti pa povem, da sem bil na vaših srečanjih in da sem videl, kako si nabral denar. Ne morem reči, čemu je bil ta denar namenjen, morda je bil za vašega duhovnika, a če bi se prilagodili vašemu mišljenju, bi ga morda hotel tudi od nas.

Brat. Povedali so nam, da pridigaš belim ljudem v tem kraju. Ti ljudje so naši sosedje. Poznamo jih. Malo bomo počakali in videli, kako tvoje pridiganje vpliva nanje. Če se bo izkazalo, da dobro dene, da so postali bolj pošteni in manj nagnjeni h goljufanju Indijancev, bomo znova premislili, kar si nam povedal.

Brat. Zdaj si slišal naš odgovor na tvoje besede in več ti nimamo povedati. Ko se razidemo, te kos poti pospremimo v upanju, da ti Veliki duh nakloni svojega varstva na poti in te srečni privede nazaj k prijateljem.

…. se nadaljuje….

Veliki bojevnik in videc plemena Hunkpapa Teton Su, ki je bil vselej pokonci pred zoro in je rad hodil bos po jutranji rosi:  “Bratje, glejte, pomlad je prišla. Zemlja je sprejela sonce v objem in kmalu bomo videli sadove njune ljubezni! Slednje seme se je prebudilo in prav tako tudi vse živalsko življenje. Po tej skrivnostni sili imamo tudi mi svoje bitje in zato priznavamo svojim sosedom, celo svojim živalskim sosedom, enako pravico do bivanja na zemlji.

Toda, poslušajte me, ljudje, zdaj imamo opravka z drugo raso – majhno in šibko, kot so se naši očetje prvikrat srečali z njo. Zdaj ga imamo s silno in naduto. Čudno je, kako jih žene obdelovat zemljo, obsedeni so z ljubeznijo do lastnine. Ti ljudje so napravili mnoga pravila, ki jih bogati lahko kršijo, revni pa ne.  Od revnih in šibkih pobirajo dajatve, da bi podpirali bogate, ki vladajo. Trdijo, da je naša mati, zemlja, njihova, in z ograjami preganjajo sosede; kazijo jo s svojimi poslopji in odpadki. To ljudstvo je kot pomladanski hudournik, ko prestopi bregove in ugonobi vse, kar mu je napoti. Z njimi se ne da živeti drug poleg drugega. Le sedem let je od takrat, ko smo sklenili pogodbo, s katero nam je bilo potrjeno, da bo bizonova dežela naša na vekomaj. Zdaj groze, da nam jo bodo vzeli. Bratje, ali se bomo uklonili ali pa jim bomo dejali: najprej me ubij, šele nato mi boš vzel očetnjavo.”

“Vsi naj vedo, da nimam namena prodati niti koščka naše dežele, pa tudi ne maram, da belci sekajo naša drevesa ob rekah, že zlasti pa ne hrastov. Najraje imam majhne hrastove gaje. Rad jih gledam, zato ker zlahka prenašajo zimske viharje in poletno pripeko in je videti, da jim - podobno kot nam - dobro denejo.”      Sedeči bik

Slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga (1797 – 1868), prvi škof Gornjega Michigana, se je naselil med Odžibvejci v času, ko jih je prodiranje belcev že spravilo v hudo stisko in lakoto. Svoje videnje Indijancev je popisal v knjigi »Popis navad in zaderžanja Indijancev Polnočne Amerike«, ki je izšla v Ljubljani leta 1837. Prav tako v Ljubljani je izpod njegovega peresa izšel odlični in obsežni slovar odžibvejskega jezika in slovnice. V odžibvejščini je pisal tudi knjige katoliške vsebine za Indijance.

»Od izreje indijanskih otrok se ne more veliko posebniga povedati. Indijanski starši svoje otroke zlo ljubijo, veliko bolj, kakor otroci starše. Pa ta ljubezen je zgol natorna, in ni po pameti, ker puste otrokom vse storiti, kar sami hočejo. Otroci tedaj kmalo oblast nad starši dobe, in v več hišah se vidi, se otroci zapovedujejo, starši pa ubogajo. Otroke tepsti je v malo kterih krajih navadno, ker se indijanom gerdo zdi, otroke pretepati.«

»Prav čudno je, da v raznih jezikih severnoameriških Indijancev ni najti nobene kletvice in tudi nimajo besede – preklinjati!« (Friderik Irenej Baraga, 1832)

»Čeprav morajo Indijanke preskrbeti vsi kurjavo, peči kruh in kuhati, pa njihovo opravilo verjetno ni težje od dela belk… prav gotovo pa nimajo niti pol tolikšnih skrbi… Malo potreb imajo in te je lahko zadovoljiti; skrbe pa le za današnji dan… Če je bil med ljudmi kdaj mir, potem je bil v minulih časih, kadar ni bilo vojn, med ljudmi, ki jim danes pravijo divjaki.«

»Nikdar nisem rekel, da je zemlja moja in da lahko z njo delam, kar hočem. Pravico do lastnine zemlje ima tisti, ki jo je ustvaril. Jaz imam pravico živeti na svoji zemlji, vam pa puščam pravico, da živite na svoji.« (poglavar Joseph)

… se nadaljuje…