ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

POLICISTI SO SE ZA KONEC TEDNA ODPRAVLJALI NA TABORJENJE. DA BI JIM ČAS HITREJE MINIL IN SE NE BI DOLGOČASILI, SO SE DOGOVORILI, DA VSAK S SEBOJ PRINESE KAKŠNO DRUŽABNO IGRO. KO SO V KAMPU POSTAVILI ŠOTOR, SE JE EDEN OGLASIL: NO, KAKŠNE DRUŽABNE IGRE STE PRINESLI S SEBOJ? JAZ SEM PRINESEL PIKADO. JAZ SEM S SEBOJ VZEL ŠAH, JE REKEL DRUGI. JAZ PA MONOPOLI, SE JE OGLASIL TRETJI. JAZ PA ALLWAYS VLOŽKE, JE PONOSNO POVEDAL ČETRTI. ALLWAYS VLOŽKE? SO SE ZAČUDILI OSTALI TRIJE POLICISTI. ZA KAJ PA BOŠ POTREBOVAL VLOŽKE? ENKRATNI SO. NA TELEVIZIJI SEM VIDEL REKLAMO, DA Z ALLWAYS VLOŽKI LAHKO DELAŠ KAR HOČEŠ: PLAVAŠ, JAHAŠ, TEČEŠ, IGRAŠ TENIS….

KO SE V MENI DVIGNE NEMIRNI DUH, JAZ TEMU PRAVIM, DA SE JE V MENI DVIGNIL DUH VOLKULJE, NE POMAGA NE DOBRA KNJIGA, NE POGOVOR, NE DOBER FILM AMPAK SAMO ENO: GIBANJE IN TIŠINA OKOLI MENE. ŽE CEL TEDEN V SEBI NOSIM NEK NEMIR, »BREZ VZROKA« IN TAKRAT SE NAJBOLJ VARNO POČUTIM NEKJE NA KAKEM VISOKEM HRIBU, KO JE VSE »POD MENOJ« IN VSE »NAD MANO«. DA SLIŠIM ŠUMENJE VETRA, KAKO SUHO VEJEVJE POKA POD MOJIM KORAKOM, PTIČJE PETJE IN ZAČUTIM SVOBODO OKOLI SEBE. STENE ME V TAKEM STANJU SAMO ŠE BOLJ UTESNJUJEJO… IN TAKRAT POTREBUJEM PRESNETO VELIKO KISIKA.

»NEMIR NI BEG, AMPAK ISKANJE. ČE JE MISLI VELIKO IN ČUSTEV ŠE VEČ, JE BOLJE, DA SE SPRAVIMO V GIBANJE. S HOJO SI ZBISTRIMO MISLI, BOLJE VIDIMO IN OSTREJE ČUTIMO.«

 SUSANNA TAMARO, IZ KNJIGE:  »VEČ OGNJA, VEČ VETRA« (TOPLO PRIPOROČAM!)

HJA, ZGODILO SE JE V TRENUTKU, KO ME JE IZ NEZNANEGA RAZLOGA IZVRGLO IZ ORBITE »VARNEGA« DRUŽINSKEGA RITUALA. IZ NOČI SEM PRERASLA »OČKOVO PUNČKO« IN POSTALA SAMOSVOJA, TRMOGLAVA, ODREZAVA, ZASANJANA IN PREDVSEM NEDOSTOPNA ZA MOJE DOMAČE. NEKA POSEBNO NORA EKSPLOZIVNA ENERGIJA SE JE V PUBERTETI NASELILA V MENI. ZAČELA SEM POSLUŠATI ROCK; BOLJ KO JE RAZBIJALO, »POKALO«, BOLJ MI JE BILO VŠEČ (MOJIM STARŠEM PA SEVEDA NITI NAJMANJ NE), BOLJ KOT JE BIL DIVJI RITEM VEČJI OBČUTEK SEM IMELA, DA OBSTAJA ŠE NEKAJ VEČ, KOT PA SAMO DOMAČI OKOPI, ZIDOVI IN UKAZI TER USTRAHOVANJA. MOJE SRCE JE PO NARAVI ZELO DIVJE, »BORN TO BE WILDE« BI BIL KAR PRAVI NASLOV… NO, MOJ INDIJANEC BI VAM O TEM LAHKO ZAUPAL ŠE KAJ VEČ SAJ IMA IZKUŠNJE IZ PRVE ROKE, KO SE MENI »ODPELJE«, AMPAK O TEM KDAJ DRUGIČ…

DOLGI SKODRANI LASJE, TESNO OPRIJETE, STRGANO-POŠITE-SPRANE JEANS HLAČE (V SREDNJI ŠOLI SEM SAMO ENKRAT OBLEKLA KRILO IN ŠE TO JE ŠLO ZA STAVO….), KAVBOJSKI USNJENI ŠKORNJI »NA ŠPIC« (OBVEZNO ČRNI!) IN USNJENA KRATKA JAKNA TER SEVEDA JEANS JAKNA… MOJ DOLGOLETNI KONFEKCIJSKI STIL V SREDNJI ŠOLI. KO SMO GA ŠLI ŽURAT SEM BILA SPOSOBNA PREPLESATI PO PET, ŠEST UR SKUPAJ, LAHKO TUDI SAMA, SAMO ČE JE BILA DOBRA GLASBA. SEVEDA ROCK & ROLL. TAKRAT SEM ČUTILA NEVERJETNO POTREBO PO NORENJU, MOJE TELO JE BILO KOT MINA, KI JE SAMO ČAKALO, DA SE RAZPOČI.

SEX… MOJA PRVA SPOLNA IZKUŠNJA, PRVA NOSEČNOST, PRVI SPLAV BREZ VEDNOSTI STRŠEV…ZGODBA ZA KDAJ DRUGIČ AMPAK OD TAKRAT SO BILI FANTJE NA »DISTANCI« IN TOČNO SO IMELI ZARISANO ČRTO PRI MENI, DO KOD LAHKO GREDO OZ. TOČNO SO VEDELI, DA ČE JIH BOM, JIH BOM NAPREJ SPUSTILA SAMA. NI BILO ODSTOPANJA; TISTI, KI ME JE PREPRIČEVAL, JE ODPADEL KOT JESENSKI LIST PA ČEPRAV JE BIL LAHKO LEP KOT SAM BOG, IN NIKOLI VEČ NI IMEL MOŽNOSTI VRNITVE V »MOJ KROG«. VEDELA SEM, DA SE JE MARSIKATERO MOŠKO OKO OBRNILO ZA MANO IN DA JE MARSIKATERO SRCE OB MOJEM POZDRAVU VZTREPETALO; ZAVEDALA SEM SE MOČI MOJIH OČI, POGLEDA IN VEDELA SEM, DA SEM »DOBRA«, PA NAJ SE TO ŠE NE VEM KAKO SAMOVŠEČNO BERE ALI SLIŠI… AMPAK TEGA NISEM NIKOLI IZKORIŠČALA, SAJ SEM VEDELA ENO STVAR, DOKLER SAMO GLEDAJO OD DALEČ, SEM VARNA… KER FANTJE HOČEJO SAMO ENO…

DROGE… DVAKRAT SEM POISKUSILA KADITI TRAVO AMPAK, KER SEM SE POČUTILA SAMO ŠE BOLJ NEUMNO, SEM S TO PRAKSO HITRO ZAKLJUČILA KLJUB TEMU, DA JE BILA MOJA DRUŽBA BOLJ KOT NE DRUŽBA MLADIH NAJSTNIKOV, PREDVSEM NERAZUMLJENIH, VSAK NA SVOJ NAČIN UNIKATNI IN SMO VSI PO VRSTI PREIZKUŠALI SVOJE IN MEJE STARŠEV, UČITELJEV. TAKRAT SE JE NA VELIKO KADILO HAŠIŠ IN ZAČELI SO SE PRVI »JAVNI« ZAMETKI HEROINA AMPAK SAMA NIKOLI NISEM NIČESAR OD TEH DVEH SUBSTANC POIZKUSILA, EDINA V DRUŽBI. JAZ SEM BILA TISTA, KI SEM JIH V MRZLIH TEMNIH NOČEH VARNO SPRAVILA DOMOV; KARKOLI JE V TISTIH ČASIH DOM ŽE POMENIL IN PRE-POSLUŠALA TISOČ IN ENO ŽALOSTNO DRŽINSKO ZGODBO Z ENAKO VSEBINO: BOLEČINA.

ALKOHOL… NAJRAJE SEM (IN ŠE, HI HI) PILA PIVO. VINO NE, KER JE PREHITRO PREŠLO V KRI, ŽGANIH PIJAČ NISEM PRENAŠALA, BRUHALA PA SEM ŠE NAJMANJ RADA,  TOREJ… JA, PIVO, ŠE DANES.

MI JE IZ PUBERTETNIŠKIH ČASOV ZA KARKOLI ŽAL? NE, NITI ZA ENO STVARJO. Z VESELJEM SE OBRNEM NAZAJ V TISTE UPORNIŠKO DIVJE ČASE…

P.S., ZASEDBE CINDERELLA NE MORETE POSLUŠATI PO TIHO, ZATOREJ NE ŠPARAJTE ZVOČNIKOV, LEPO PROSIM….

VČERAJ SEM  V BOLNICI DOŽIVELA NEVERJETEN TRENUTEK, KI GA ŽELIM DELITI Z VAMI SAJ IMA GLOBOKO SPOROČILO. UPAM, DA MI BO USPELO Z BESEDO UJETI TISTO ENERGIJO, KI JE SEVALA IZ PACIENTKE, STARE KREPKO ČEZ OSEMDESET LET, NEPOKRETNE. MENE SE JE GLOBOKO DOTAKNILO IN DOMOV SEM ŠLA GANJENA IN HKRATI HVALEŽNA, DA MI JE BILO DANO DOŽIVETI TA TRENUTEK…

OD MOJEGA INDIJANCA MAMA IMA DANES OPERACIJO NA KOLENU. ZATO JE ŽE VČERAJ IMELA SPREJEM V BOLNICI, DA JI NAREDIJO ŠE ZADNJE POTREBNE PREISKAVE PRED DANAŠNJO OPERACIJO. SPREJEM V SOBO JE BIL ZA VSE TRI KAR MALO NEPRIJETEN. TISTI, KI STE ŽE DOŽIVELI TO IZKUŠNJO POTEM VESTE, DA SO LAHKO TI SPREJEMI ZELO NEOSEBNI, KLJUB NASMEHOM SESTER NA OBRAZU IN DA SI ZA ZAPOSLENE SAMO ŠTEVILKA POSTELJE IN SOBE. »ŠE EN PRIMEREK« IN ADMINISTRACIJA PAČ MORA BITI ZADOVOLJENA. SAJ POZNATE TISTI STRAH, KI KLJUVA V NAŠIH SRCU KLJUB TEMU, DA UPAMO NA NAJBOLJŠE. MAMA SE JE KAR V REDU DRŽALA, DOKLER NISVA OSTALI SAMI IN SEM JO PRIJELA ZA ROKO, KO SEM SE USEDLA NA ROB NJENE POSTELJE. KROKODILJE SOLZE SO SPOLZELE PO NJENEM OBRAZU, KI SO TUDI MENE ZELO ŠOKIRALE, SAJ JE NISEM NAVAJENA Z SOLZAMI V OČEH. A BIL JE TRENUTEK, KO MI JE POKAZALA DELČEK SVOJEGA SRCA V KATEREM JE TUDI V NJEM ZASIDRAN STRAH, KI GA NE POKAŽEMO VSAKEMU. SAMO TISTEMU, KI MU ZAUPAMO ZATO SEM BILA Z NJENO ROKO V SVOJI KAR LEPO TIHO, SAJ SE JE V TISTEM TRENUTKU SOOČALA Z SVOJIMI ČUSTVI IN ŠELE TAKRAT, KOT DA SE JE DEJANSKO ZAVEDALA: TAKO, SEDAJ PA GRE ZARES! NA TO OPERACIJO JE ČAKALA ŠTIRI LETA!

OB NJENI POSTELJI LEŽI ŠE STAREJŠA GOSPA, KI JE SPALA. ZATO JE TUDI NISEM POSEBEJ OPAZILA A ČLOVEK NIKOLI NE VE ZA KATERIM GRMOM TIČI ZAJEC… IN TAKO SE MI JE TA »ZAJEC« POKAZAL PROTI VEČERU, KO SVA Z MOJIM ŠLA POGLEDAT, KAKO JE Z MAMO IN ČE KAJ RABI. HVALA BOGU STANUJEVA BLIZU BOLNICE TAKO, DA SVA LAHKO VSAK TRENUTEK TAM, ČE BI KARKOLI POTREBOVALA.

NO, MAMA SE JE KAR HITRO »VKLOPILA« NA SPREMEMBE, KAR JE PRI NJENIH 74 LETIH IN DA JE PRVIČ V BOLNICI , ZAVIDANJA VREDNO. PRIŠLA SVA RAVNO V ČASU VEČERJE IN TAKO SO JIM V SOBI RAZDELILI HRANO. TO JE BILA MAMINA ZADNJA HRANA, KI  JO JE LAHKO ŠE POJEDLA. NASLEDNJI OBROK DOBI DANES PROTI VEČERU. IN TAKO JE V SOBO PRIŠEL MLAD FANT, KI JE ZAČEL HRANITI STARKO V SOSEDNJI POSTELJI. ŠTIRI ŽLICE JUHE, DVE ŽLICI NEKE PASIRANE ZELENJAVNE ZADEVICE IN ŠTIRI ŽLICE PUDINGA, NA KATEREM SO ŽE BILA NJENA ZDROBLJENA ZDRAVILA. IN TO JE TO!  ZA TEH DESET ŽLIC JE BILO POTREBNIH DOBRIH TRIDESET MINUT! IN TAKRAT SEM OPAZILA, DA GOSPA DELUJE V NEKEM ČISTO DRUGAČNEM ČASOVNEM RITMU OZ. DA ZANJO ČAS NE OBSTAJA. NJENE MODRE OČI SO ZRLE V NEK DRUGAČEN PROSTOR, VIDELA JE NEKAJ, KAR MI OSTALI V SOBI ZAGOTOVO NISMO. IN TAKO JE MED HRANJENJEM TEMU STREŽNIKU ZAUPALA, DA GRE V SREDO DOMOV. KO BODO DOBILI PRAVO POSTELJO ZA NJO. IN DA JI JE MED TEM, KO JE BILA ONA V BOLNICI UMRL NJEN MOŽ. DA SO GA ŽE POKOPALI. IN, DA SE NITI POSLOVITI NI MOGLA OD NJEGA. IN TA ZADNJI STAVEK JE POVEDALA TAKO ČUTNO IN Z TAKO ŽALOSTJO V GLASU, DA JE ZABOLELO ŠE MENE. ENA SAMA ŽALOST A NOBENE ČUSTVENE BOLEČINE. BREZ SOLZ, SAMA ŽALOST… SI ZNATE PREDSTAVLJATI TA OBČUTEK??? MENI JE DOBESEDNO ZLEDENELA KRI PO ŽILAH! IN TUDI MOJ JE POSTAL ZELEN V OBRAZ IN JE OTRPNIL. SAMO SPOGLEDALA SVA SE IN OSTALA BREZ BESED. KAR »KNEDL« SVA DOBILA V GRLU, KI SVA GA OBA TEŽKO POŽRLA.

»SAMO TO MI JE HUDO, KER SE NISVA MOGLA POSLOVITI« SO BILE NJENE BESEDE, KI JIH JE IZREKLA ŠE KAR NEKAJKRAT. VEDNO TIŠJE DOKLER NI ZOPET ZADREMALA. POSTELJO JE IMELA DVIGNJENO, OČITNO JIH TAKO PUSTIJO NEKAJ ČASA, DA SE JIM HRANA »ULEŽE«, DA JIM VSAJ TISTO NEKAJ MALEGA OSTANE V ŽELODCU. MED TEM, SVA SE MIDVA ŠE MALO POGOVARJALA Z MAMO IN SE POČASI ZAČELA POSLAVLJAT. NO, ONA NAJU JE ZAČELA »NAGANJATI« DOMOV. IN KAR NAENKRAT MI TA STARKA REČE: »GOSPODIČNA, MI LAHKO ZRAVNATE POSTELJO?« DEBELO SEM JO POGLEDALA SAJ MED TEM ČASOM NISEM IMELA OBČUTKA, DA ME JE SPLOH VIDELA, ŠE TISTIH NEKAJ TRENUTKOV NE, KO JE GLEDALA. POIZKUSILA SEM JI USTREČI AMPAK TE BOLNIŠKE POSTELJE SO ZAME »ŠPANSKA VAS« IN TAKO MI JE NA POMOČ PRISKOČIL MOJ DRAGI. NEKAKO NAMA JE SKUPAJ USPELO VZGLAVJE PORAVNATI IN MED TEM SEM JI JAZ POGLEDALA V NJENE NEBEŠKO MODRE OČI A NJEN POGLED JE BIL USMERJEN »NEKAM«… V NJENIH OČEH PA NEK POSEBEN SIJAJ…    »NE, NI ŠANSE DA ME VIDI«,  SEM SI MISLILA SAMA PRI SEBI.

KO SEM JI JAZ POSPRAVILA ŠE SLINČEK SE JE MOJ POSLAVLJAL OD MAME IN JI ZA POGUM SEVEDA ZAŽELEL VSE NAJ NAJ TER JI NAMENIL VELIK TOPEL OBJEM. IN TAKRAT STARKA ZOPET SPREGOVORI: »O, TO RADA VIDIM! TO IMAM NAJRAJE! LJUBEZEN… TAKO LEPA JE!«

DRAGI MOJI, KO JE TO POVEDALA JE IMELA OČI ZAPRTE! KAKO JE VEDELA, DA SE MOJ DRAGI RAVNO V TISTEM MOMENTU POSLAVLJA OD MAME Z OBJEMOM IN POLJUBOM, NIMAM POJMA, A OD NJE JE ZAŽAREL TAK NOTRANJI MIR IN SPOKOJNOST, DA SEM SAMA MAMI SAMO POMAHALA V SLOVO IN Z SOLZAMI V OČEH ŠLA SKOZI VRATA. ZAČUTILA SEM TAK NOTRANJI MIR IN TISTO BREZPOGOJNO LJUBEZEN DO »NEČESA«, DA VAM TEGA Z BESEDO NE ZNAM OPISATI. V TRENUTKU MI JE POSTALO TAKO VROČE V TELESU, KOT DA ME JE NEKDO »PRIŽGAL«! NEKA POSEBNA ENERGIJA JE VSTOPILA VAME, KOT DA MI JE S TISTIM TRENUTKOM TA STARKA OMOGOČILA, DA SEM SE TUDI SAMA LAHKO »DOTAKNILA« S SVOJIMI ČUTILI NA SVOJ NAČIN »NEKAJ VEČ, NEKAJ VEČJEGA«, KAR NAS ZAGOTOVO OBDAJA IN JE Z NAMI VSAK TRENUTEK. SAMO MI SMO TAKO ODDALJENI OD »TEGA« LEPEGA, BOŽANSKEGA. IN ZA NA KONEC VAM LAHKO NAPIŠEM SAMO ŠE TO SPOZNANJE S KATERIM SEM VČERAJ ZAPUŠČALA BOLNICO: »ŽIVLJENJE JE VELIKO VELIČASTNEJŠE IN MOGOČNEJŠE, KOT SMO MI SPLOH SPOSOBNI ZAZNATI IN SI ZAMISLITI. IN RES JE, LJUBEZEN JE VSE ALI NIČ IN VSAK IMA TA DAR V SEBI: ČUTITI! SAMO UPATI SI MORAMO IN SE PREDATI, PA LAHKO TUDI LETIMO! ZDAJ TO VEM!« 

ČIM MANJ NAPOREN TOREK VAM ŽELIM!

DA SMO NOSEČNICE V ENEM ČISTO DRUGEM SOZVOČJU Z NARAVO, Z SVETOM, OKOLICO OKOLI SEBE IN V ODNOSU DO SAME SEBE NI POTREBNO POSEBEJ POUDARITI, ALI NE? TI HORMONI ALI KARKOLI SE PAČ ŽE MNOŽIČNO PRETAKA PO NAŠIH ŽILAH V TEM POSVEČENEM STANJU, PROIZVAJAJO TUDI NEVERJETNA ČUTENJA, MENJAVANJA VOLJE, OKUSA IN ENERGIJE. ENKRAT MI KAZALEC ENERGIJE KAŽE NA “FULL” DRUGIČ PADE ČISTO NA “EMPTY”. SPOSOBNA SEM SE SMEJATI IN JOKATI HKRATI. JESTI SLADKO IN KISLO HKRATI. PA TUDI SAMA PSIHA JE SPREMENILA SVOJO VIBRACIJO TAKO, DA SEM ŽE PRAV DOKTORIRALA V »SKRIVANJU« STVARI PRED SAMO SEBOJ… KJE ŽE IMAM TO IN TO…. KAM SEM DALA TISTO… ??? VEČNO ISKANJE KLJUČEV, TELEFONA, DENARNICE IN ZMEDA V TRGOVINO: PO KAJ ŽE…??  MOJA HOJA PA JE IZ DNEVA V DAN BOLJ PODOBNA RAČJEMU CAPLJANJU. MOJ METULJČEK SI JE IZBRAL BOLJ KRIŽNO LEGO V MENI IN VČASIH IMAM OBČUTEK, DA IMAM NAMESTO OTROKA V KRIŽU NEK RAZTEZEVALNIK, KI PRITISKA NA VSE MOŽNE NAČINE. GOR, DOL, LEVO… DESNO. KADAR GREVA Z MOJIM INDIJANCEM NA SPREHOD IZGLEDA, KOT DA ME ZA ROKO VLEČE, KAJTI ZARADI TREBUŠČKA, KI POSTAJA IZ DNEVA V DAN VEČJI IN TEK RAZNIH PRITISKOV V KOLKIH IN KRIŽU JE MOJ TEMPO HOJE DRASTIČNO UPADEL. IN RAVNO MED HOJO IMA MOJ METULJČEK PRAV POSEBNE RAZTEZEVALNE IN NE VEM KAKE VSE ŠE VAJE IN MI ŠE KAKO DA VEDETI, DA JE VESEL IN POLN ŽIVLJENJA. ZATO SO MOJI POSTANKI V NEŽNIH KLANCIH OBVEZNI. NA TA RAČUN SE ZNAVA VESELO NASMEJATI SAJ JE PROTI KONCU SPREHODA MOJ DRAGI ŽE PRAVI »VLAČILEC«, KER SE MENI ŽE PRIKAZUJE POSTELJA 300 M PRED DOMOM IN ZARADI SVEŽEGA VNOSA KISIKA TUDI NAŠ HLADILNIK POLN DOBROT. AMPAK DOBRO, TO SO PREHODNE TEŽAVICE, KI BODO S PORODOM SČASOMA IZZVENELE. ČE SO ŽE DVAKRAT NI HUDIČ, DA NE BODO ŠE TRETJIČ! DRUGAČE PA SEM DOBRO, PAČ PRIKUPNO ZMEDENA, KOT RAD REČE MOJ DRAGI !

TALE ZAPIS SEM DOBILA DANES PO MAILU IN KER JE ZADEVA, NE SAMO DA JE ZANIMIVA ZARADI IZGINOTJA ČEBEL AMPAK HKRATI TUDI ZELO ZASKRBLJUJOČA, JO OBJAVLJAM ŠE ZA VAS. NIKAR SE NE USTRAŠITE DOLŽINE TEKSTA IN TOPLO PRIPOROČAM, DA GA V CELOTI PREBERETE (ŠE POSEBEJ TO VELJA ZA TEBE VLATKA :)  )

Izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek Skrivnostno pri umiranju čebel je, da čebel enostavno ni več, izginejo brez sledu. Zapustile so panj, mladega zaroda ne oskrbujejo več. Ne vemo, kam so šle. V panju ni mrtvih čebel, čebele enostavno izginejo. Posledice so zaenkrat še neizmerljive: izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek,  kajti skoraj dve tretjini naše prehrane je posredno ali neposredno odvisna od dela čebel. Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …« Prave alternative za opraševanje čebel do danes še niso odkrili. Tudi uporaba velikih ventilatorjev ni prinesla željenega učinka. Čebele so najnatančnejši gradbeni mojstri na svetu, njihova navigacija poteka po njihovih lastnih zemljevidih, podrobno preračunavajo položaj sonca, razlikujejo stotero vonjav in prevzemajo mogočno nalogo za naš planet: opraševanje neštetih cvetov na  sadnem drevju,  v vrtovih, na travnikih in v gozdovih.

Čebele opravljajo šest poklicev v 30 dneh Da bi lahko to nalogo, ki zagotavlja nadaljnji obstanek vsega živega, zanesljivo opravljale, so se čebele brezhibno in harmonično organizirale, česar pri ljudeh še nikjer ni bilo mogoče najti. »Občudovanja vredno pri čebelah je že samo njihovo bistvo,« razlaga dolgoletni čebelar Hermann Glas. »Občudovanja vredno zato, ker vse stoodstotno deluje in čebela že od prvega dne svojega prihoda na svet ve, kaj je njena naloga. Naloga je že v njej sami.« Pri tem še zdaleč ne gre le za opraševanje cvetov – v času njenega kratkega življenja (30 do 70 dni) opravlja čebela šest različnih poklicev. Ko se izvali, prve štiri dni kot čebela – čistilka čisti celice satja in panj, kajti v neočiščene celice satja čebelja matica ne leže novih jajčec. Od 5. do 11. dne je dojilja in krmi ličinke. Nato dela 3 dni kot skladiščnik: nalaga nektar v celice satja in prezračuje panj na ta način, da z veliko hitrostjo zamahuje s krili. S 14. dnem življenja končno postane čebela – graditeljica in gradi celice satja, eno za drugo, šesterokotne, eno enako drugi. Z 18. dnem čebela spremeni svojo vlogo v čebelo – braniteljico in pri vhodu v panj odganja vsiljivce kot so ose, sršeni in metulji. Šele nato, s svojim 22. dnem življenja, postane čebela nabiralka. Leta s cveta na cvet, da nabere nektar, cvetni prah in propolis (neke vrste drevesno smolo), hrano za čebele v panju. Kako čebela ve, kaj je njeno delo? Kaj ji narekuje, kdaj mora zamenjati delovno mesto? Kdo si je izmislil znameniti in dolgo raziskovani  ples v krogu in poplesovanje z zadkom, s katerim čebela po vrnitvi v panj sporoča drugim čebelam natančno mesto, oddaljenost in kvaliteto izvora hrane? Poročilo v medijih je bilo osupljivo: V ZDA je prišlo do masovnega umiranja čebel v takem obsegu, kot ga niso opazili še nikoli doslej. Na zahodni obali Amerike je propadlo okoli 60 odstotkov čebelje populacije, na vzhodni obali in v Teksasu pa več kot 70 odstotkov. Prizadetih je več kot polovica vseh zveznih držav in deli Kanade. Enako se dogaja v Španiji in na Poljskem.

Ali so krivi mobilni telefoni? Po opisu v članku časopisa The Independent (britanski nedeljski časopis) se čebele izgubijo zaradi radiacije (sevanja) mobilnih telefonov. Iz tega vzroka ne najdejo več nazaj v svoje panje, v katerih ostanejo le matica, izležena jajčeca in med. Ena izmed študij Univerze v Landau, je, kot piše časopis Bild, to domnevo že potrdila. Kako naj si to razlagamo? Znanost je pogosto dokazala, da pravzaprav ničesar ne ve. So pa mnogi čebelarji v bližini oddajnikov in pod daljnovodi opazili nenavadne, negativne pojave. Eden od čebelarjev opisuje svoja  opažanja  glede spremenjenega obnašanja čebel ob postavitvi oddajnikov v njihovi neposredni bližini: »Pri moji čebelji populaciji (sprva približno 40 družin) je bilo opaziti močan nemir in povečano težnjo po rojenju. Kot čebelar z nakladalnimi panji uporabljam tako imenovano povišano dno, čebele v tem prostoru niso dograjevale satovja v nadaljevanju pripravljenih okvirčkov, ampak brez reda, križem kražem po prostoru. Še posebej vpadljiva je bila močna lepljivost satov, tako da je bilo posamezne okvire težko ločiti. Opazil sem tudi izredno hiter spomladanski razvoj, tako da je bilo treba predčasno poskrbeti za preprečevanje rojenja. Poleti je prišlo do nerazložljivega upadanja čebelje populacije. Čebele so panje enostavno zapustile.« (www.mikrowellensmog.info/bienen.html)

Čebele živijo v kolektivu Čebele so bitja z visoko inteligenco. »Ta iznajdljivost, ta red, česa takega mi ljudje nismo sposobni,« se navdušuje čebelar Hermann Glas, ki oskrbuje 40 čebeljih družin. Zanj čebele niso posamična bitja, zanj so čebele enota: »Čebelja družina je kot eno samo bitje, ima nekaj, kar bi lahko imenovali kolektivna duša.« Tako tudi zelo stari čebelarji nikoli ne govore o čebelah, temveč vedno o čebeli. In ta obstaja v treh spolih: tu je matica, ki se dovoli krmiti z dragocenim matičnim mlečkom in ki v svojem 3 do 4 leta trajajočem življenju v celice satovja izleže dva milijona jajčec, ob sončnem obratu do 2000 jajčec dnevno; tu so delavke ženskega spola, ki panj gradijo, v njem vzdržujejo red in čistočo, nabirajo nektar in krmijo ličinke; in tu so troti moškega spola, katerih je v panju le nekaj sto. Troti igrajo v panju pravzaprav tragično vlogo. Nekoliko okornejši in bolj poraščeni kot čebele delavke so v panju uporabni le kot osemenjevalci matice. Prehranjevati se ne morejo sami, oskrbujejo jih čebele delavke. Tudi k obrambi ne morejo ničesar doprinesti, saj nimajo organa za pikanje. Njihova naloga je enostavno le v tem, da se v spomladansko-poletnem času odpravijo na poročni let in osemenijo matico, kar le redkim uspe in pomeni njihovo takojšnjo smrt.

Kraljica ali delavka? O tem, ali bo čebela živela kot trot, delavka ali matica, ne odloča genetski zapis, temveč to preprosto določa ravnanje z jajčecem. Za ličinke matice, recimo, so zgrajene posebno oblikovane večje »kraljevske zibelke«. Te ličinke so deležne posebne prehrane, prejemajo izbran sok, matični mleček, ki ga proizvajajo mlade čebele v svojih žlezah.

Nasprotno pa ličinke bodočih čebel delavk prejemajo od 6. do 7. dne hrano, ki je mešanica cvetnega prahu, medu in vode. Troti sicer prejemajo enako hrano, vendar izvirajo iz neoplojenih jajčec. In kdo določa razdelitev na matico, delavko ali trota? Seveda zopet »čebela«, duša čebelje družine. Ta tudi zazna, če se je čebelja družina preveč namnožila. V tem primeru mora čebelja matica na dieto, tako da izleže manj jajčec, postane vitkejša in tako sposobna leteti. Posledično se družina razdeli, prične rojiti: stara matica zapusti panj skupaj z delom svojih dvorjanov in si poišče novo bivališče. Za kraljevski naraščaj je že pravočasno poskrbljeno – mlada matica je že vzrejena v novi kraljevski zibki. Po svojem poročnem letu odslej ona prevzema izleganje jajčec in s svojim vonjem skrbi za harmonijo v panju. Je to le goli nagon, ki vodi življenje čebele? Ali imajo čebele zavest? Ali razmišljajo? Temu vprašanju se trenutno posvečajo raziskovalci vseh narodnosti. Biolog James L. Gould z Univerze Princeton je pri svojih raziskovanjih naletel na primer, s katerim ni računal nihče, niti on sam. Gould je pripravil svojim čebelam mobilno pašo in jo vsak dan prestavil za enako razdaljo. Kot je bilo pričakovati, so čebele nabiralke vedno izsledile novo mesto paše. A kar se je zgodilo zatem, je preseglo vse, kar bi lahko smiselno pričakovali: po nekaj dneh so čebele vedele, kje bo ta dan stala paša in so na tem mestu neučakano krožile, dokler ni prispel Gould s pašo. Ali so čebele spregledale princip Gouldovega poizkusa? Pametne razlage Gould za to ni mogel najti. A njegova nemoč pri iskanju razlage se je še bolj stopnjevala, ko je potek svojega poizkusa drastično otežil. Paše ni prestavljal za enakomerno razdaljo, temveč je stopnjeval prestavitev vedno znova za faktor 1,25 – vse prej kot zlahka ugotovljiva zakonitost. In kljub temu so se čebele tudi v tem primeru znašle. Kot da bi v teku tega poizkusa razumele njegova pravila, so vedno krožile nad pravim mestom v pričakovanju hrane. Očitno so ravnale po pravilu: vzemi zadnjo postavitev, k njej prištej 25 odstotkov in tam te čaka hrana. Do danes še nihče ni našel ključne razlage, kako so insekti s svojimi miligramskimi možgani sposobni takšnih malodane nemogočih dosežkov. Če izhajamo iz tega, da ima vse živo svojo dušo, da se v vseh oblikah življenja pretaka vesoljna duhovnost – Bog, potem ustreza razmišljanje, da se zavest vsake posamezne čebele potencira v čebelji družini. Z življenjem v skupnosti nastane neka višja zavest, ki je ne moremo omejevati s številom nevronov v možganih ene same čebele.

Boj čebel za preživetje Kakršnokoli že je naše stališče do tega vprašanja – ali naj priznavamo čebelam nagon, zavest ali dušo občestva – kdor se poglablja v dogajanja in zakonitosti znotraj čebelje družine, je prevzet, občuti občudovanje, občuti spoštovanje do teh bitij, od katerih je v bistvu odvisno naše preživetje. Toliko bolj nerazumljivo je zato človekovo ravnanje z okoljem, z naravo, z živalmi. Zakaj v ZDA in v drugih državah na skrivnosten način zapušča na tisoče čebel svoje panje? Ali terjata zastrupljanje okolja in zločin nad stvarstvom – genska tehnika svoj davek? Ali je človek zmedel čebelji red? Ali čebele iščejo območja, v katerih še lahko žive po svoji ureditvi? Ali sploh še obstajajo takšna območja in če, ali so čebeljim rojem dosegljiva? Ali jih je človek obsodil na propad in s tem izrekel obsodbo tudi samemu sebi …? »Človeštvo nujno potrebuje čebele, saj sta skoraj dve tretjini človekove prehrane odvisni od čebel, bodisi posredno ali neposredno: 80 do 90 odstotkov sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, breskve, kivi itd.) oprašijo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline, sojo, beluše, brokoli, zéleno, kumare in še okrog 90 drugih vrst sadja in zelenjave.

Vegetarisch geniessen, 3/07, prevod: Blanka Prezelj Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2007

JAZ SEM MALA ROŽA, ROŽA MAMINA, MAMICA ME BOŽA, RADA ME IMA… 

DANES JE MATERINSKI DAN IN JAZ SE SPRAŠUJEM:

ALI JE DOBRA MATI SAMO TISTA ŽENSKA, KI SAMA RODI OTROKA ALI TUDI TISTA, KI OTROKA POSVOJI…

ALI JE SKRBNA MATI SAMO TISTA MATI, KI ZVEČER POKRIJE SVOJEGA OTROKA PRED SPANJEM ALI JE TO TUDI SOSEDA, KI VSAK DAN OTROKE POBOŽA PO GLAVI IN JIM PONUDI DOMAČE PECIVO…

ALI JE VESTNA MATI SAMO TISTA MATI, KI OTROKU VSAK DAN POGLEDA V ŠOLSKO TORBO IN ZVEZKE ALI JE TO TUDI UČITELJICA, KI V ŠOLI Z LEPO BESEDO SPODBUJA OTROKA K USPEHU…

ALI JE ISKRENA MATI TISTA MATI, KI JI V ŽIVLJENJU NI PRIZANEŠENO IN Z ŽIVLJENJEM BIJE TEŽKO BITKO ALI JE TO TUDI NAKLJUČNA ŽENSKA NA SPREHODU, KI POTOLAŽI OTROKA, KER JE PADEL IZ GUGALNICE…

ALI JE IZKUŠENA MATI SAMO TISTA MATI, KI IMA PET OTROK ALI TUDI STARA MATI, KI ŠE VEDNO SKRBI IN VZGAJA VSE SVOJE VNUKE…

ŽE KAR NEKAJ ČASA JE MINILO, KO SEM NA ZADNJE SPACALA SKUPAJ KAK POST. POTEM PA TIŠINA IZ MOJE STRANI. “VIŠJE SILE” SO IMELE SVOJE PRSTE VMES TAKO MOČNO, DA SEM SAMA DVIGNILA ROKE OD VSEGA IN SI REKLA: ZGODI SE TVOJA VOLJA….

INTERNET JE VČASIH ČUDNA ZADEVA. DELA IN NE DELA. IN ŠE TAKRAT, KO DELA, MENI NE DELA. SEM PA VAS KLJUB TEMU PRIDNO PREBIRALA IN VSAJ TAKO SLEDILA VAŠIM OBJAVAM. NO, KOMENTIRANJE JE ZGODBA ZA SEBE, MOGOČE ENKRAT NAPIŠEM KAK POST NA TO TEMO, MOGOČE… ZATO MI VSI TISTI, KI STE MI KOMENTIRALI POD MOJE POSTE OPROSTITE, DA VAM NISEM ODGOVARJALA, ENOSTAVNO “NI ŠLO!”

UPAM, DA MED TEMI PRAZNIČNIMI DNEVI ŠE SEDITE IN DA NISTE POPADALI OD MIZ, NA KATERIH SE BOHOTIJO DOBROTE. DA NISTE POZABILI NA ZMERNOST PREHRANJEVANJA, SAJ JE POMLAD ŽE TU, ČEPRAV SE ZARADI NOVO ZAPADLEGA SNEGA NE ČUTI PREVEČ. PA VSAJ NE JAMRAMO, DA SMO POMLADANSKO UTRUJENI, KO PRIDNO VIHTIMO(JO) SNEŽNE LOPATE.  PRI NAS JE TAKO, DA IMAMO V DOLINI ZELENO OKOLI NAS PA BELO POHORJE, URŠLJA GORA… MA SAJ JE NA VOJ NAČIN PRAV LEPO. ČEPRAV SE VIŠJIH TEMPERATUR NE BI BRANILA. BUNDE SEM SE ŽE POŠTENO NAŽRLA IN PRAV MILO POGLEDUJEM PROTI LAHKOTNEJŠIM JAKNAM, KI PA JIH ITAK TO POMLAD NE BOM MOGLA ZAPRETI. JA JA, TREBUŠČEK JE ŽE LEPO OKROGEL KLJUB TEMU, DA KO ME KDO VIDI, NE MORE VERJETI, DA NOSIMO ŽE “ŠESTKO”, TOREJ, DA SMO ŽE KREPKO ČEZ POLOVICO NOSEČNOSTI. “JA,  KJE PA NOSIŠ?” JE POGOSTO VPRAŠANJE TE DNI IN JAZ V ŠALI RADA REČEM, DA POLOVICO NOSIM JAZ, POLOVICO PA BOG… KAR JE NA NEK NAČIN ČISTA RESNICA, KER TUDI MENI NI ČISTO JASNO, KJE IN KAKO SE TA MOJ ANGEL V MENI NAHAJA. DOBRO, NOGE RES DA NE DOBIM VEČ ZA VRAT AMPAK SVOJEGA NOSU SE ŠE VEDNO LAHKO DOTAKNEM :=)

NAJ ZAKLUČIM Z LEPIMI ŽELJAMI ZA TE VELIKONOČNE PRAZNIKE IN NE POZABITE: NAJPREJ SE DOBRO NAJEJTE POTEM PA NE POZABITE ŠE NA DOBRO TEKANJE!

»Nič ne bo, ne pokažem se še vam!«

To je bilo moto mojega deteca včeraj na ultrazvoku. Bolj, ko nama je moj zdravnik želel pokazati otrokov obrazek, bolj je le ta vlekel rokice na obraz in se za njimi skrival. Z eno rokico si je prekrival obraz z drugo se je igral s njegovo popkovino. Sesanje palca… Ne vem ali je naš metuljček skakal  kolebnico ali mi je samo »zvonil«. Da mi sporoči, da je žejen, lačen… Obrnjen je bil tako, da nam je kazal hrbet in ves čas ni pokazal niti najmanjšega namena, da bi se vsaj malo obrnil proti nam. Na koncu pregleda pa je stegnil svojo ročico, razločno se je videlo vseh pet prstkov (ja, hitro sem jih preštela, če jih je res pet!), kot da bi nama pomahal »na snidenje«.Hvala bogu, z njim ali  njo je vse v najlepšem redu. Nič hudega, če še ne vemo ali je on ali ona. Tako mora biti. Narava je velikokrat bolj pametna kot človek. In detece, prav imaš. Ti kar veselo prhutaj v svojem svetu še naprej, srečna sem, ker vem, da ti nič ne manjka. Ko bo čas… se vidimo!

Tako na hitro bom spesnila nekaj besed in vam ob enem zaželela lep vikend. Ta teden sem imela dopust in vreme mi tako služi, da so nedeljski občutki obstali v meni še skozi cel ta teden. “Skačem” po soncu in se na veliko sprehajam, jem regrat in diham svež zrak, pijem izvirsko vodo in WAU vam rečem! Zvečer pa, ko pridem domov samo na hitro preletim vaše bloge in padem v nezavest… Svež zrak dela čudeže, sočni žarki pa samo vse skupaj potencirajo! Res da sem si neke knjige navlekla domov amapk mislim, da me bodo kar lepo počakale… danes je zopet lep sončen dan, ptički pojejo, jih grem zdaj, zdaj poslušat! Uživajte tudi vi!

Aja… trebušček pridno raste in metuljček v njem prav veselo prhuta… Sem že čez polovico, sedaj sem v petem mesecu in v ponedeljek bom izvedela ali je On ali Ona…