ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

 Kralj je imel, kot edinega sina, mladega princa; pogumnega, spretnega in pametnega. Da bi ga naucil pomembnih stvari v zivljenju, ga je poslal k staremu modrecu. »Razsvetli mojo pot zivljenja,« je modreca poprosil mladi princ. »Moje besede bodo zbledele kot stopinje v pesku,« je dejal stari modrec. Vseeno pa ti zelim podati nekaj namigov.  Na svoji poti bos nasel troje vrat. Preberi navodila, napisana na vsakih izmed njih. Neustavljiva zelja te bo gnala, da jim sledis. Ne skusaj jim pobegniti, saj bos nenehno obsojen ziveti tisto, cemur si se ognil. Toliko ti lahko povem. Vse to moras cutiti globoko v svojem srcu in globoko v sebi. Pojdi zdaj. Sledi poti pred sabo. Stari modrec je izginil in Princ je stopil na Pot zivljenja. Hitro se je znasel pred velikimi vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SVET«. »To sem tudi nameraval,« je pomislil Princ, »Tako kot me ene stvari na tem svetu razveseljujejo, mi druge sploh ne ugajajo.« In zacel je svoj prvi boj. Njegov vzor, njegova strast in njegova moc so ga gnali, da se je soocil s svetom, se zavzemal, osvajal in oblikoval stvarnost glede na svoje zelje. Tako je spoznal uzitek in vrtoglavost zmagovalca, a v svojem srcu ni nasel miru. Nekaj stvari je spremenil, a mnoge so ostale taksne kot so bile. Minilo je mnogo let. Nekega dne je srecal starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji Poti?« »Naucil sem se,« je odgovoril Princ » kako spoznati to, kar je v moji moci in to, kar ni ; kaj je odvisno od mene in kaj ni.« »To je dobro,« je rekel starec. »Uporabi svojo moc za tiste stvari, ki so v tvoji moci. Pozabi na tiste, ki so zunaj nje.« In starec je izginil. Malo kasneje se je Princ znasel pred drugimi vrati. Prebral je: »SPREMENI DRUGE«. »To je bil moj namen,« si je mislil. »Drugi ljudje so vir uzitka, veselja in zadovoljstva, a so prav tako vir bolecine, grenkobe in nezadovoljstva.« In uprl se je vsemu, kar bi ga lahko motilo pri njegovih ljudeh. Poskusal je spremeniti njihove znacaje in iztrebiti njihove slabosti. Tako se je zacel njegov drugi boj. Minilo je mnogo let. Nekega dne, ko je razmisljal o koristnosti spreminjanja drugih, je srecal starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji Poti?« »Spoznal sem,« je dejal Princ »da niso drugi ljudje vir ali vzrok mojega veselja ali kazni, mojega zadovoljstva ali mojih nazadovanj.« »So samo moznosti, ki jih jim je treba razodeti.« »Korenine teh stvari lezijo v meni.« »Prav imas,« je dejal stari modrec. »Glede na to kaj vzbudijo v tebi, te drugi razodenejo samemu sebi.« »Bodi hvalezen tistim, zaradi katerih tvoje veselje in uzitek trepetata.« »In bodi hvalezen tudi tistim, ki se zbudijo v tvoji zalosti in nesreci, zakaj skozi njih te zivljenje nauci, kaj v sebi se moras spoznati in ti pokazejo pot, ki jo moras prehoditi.« In starec je izginil. Malo kasneje je Princ stal pred vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SAMEGA SEBE«. »Ce sem resnicno sam vzrok svojih problemov, je to prav to, kar moram narediti,« je dejal. In zacel je svojo tretjo bitko. Skusal je spremeniti svoj znacaj, se boriti s svojo nepopolnostjo, odpraviti  svoje napake, spremeniti vse, kar mu ni bilo pri sebi vsec, vse, kar ni soglasalo z njegovim idealom. Po mnogih letih boja, v katerem je spoznal uspeh pa tudi poraze, je Princ srecal starega modreca. Ta ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji poti?« »Spoznal sem,« je dejal Princ »da so stvari, ki jih lahko izboljsamo in tudi take, ki se nam upirajo in jih ne moremo spremeniti.« »To je dobro,« je dejal starec. »Je,« je rekel Princ »a pocasi me ze utrujajo te bitke proti vsemu in vsakomur, proti samemu sebi.« »Bo temu kdaj konec?« »Kdaj bom nasel mir?« »Zelim prenehati z bojevanjem, zelim odnehati, pustiti vse, dovolj je.« »Prav to je tvoja naslednja lekcija,« je dejal stari modrec. »Preden pa nadaljujes, se obrni in poglej prehojeno Pot.« In starec je izginil. Ko se je tako ozrl, je Princ v daljavi zagledal tretja vrata, ki so na svoji hrbtni strani nosila napis: »SPREJMI SAMEGA SEBE« Princ je bil presenecen nad tem, da ni videl tega napisa, ko je sel skozi vrata na drugi strani. »Ko se clovek bori, postane slep,« si je dejal. Na tleh je zagledal, razmetano okoli njega, vse tisto kar je zavrgel in proti cemur se je boril: svoje pomanjkljivosti, sence, strahove in stare skrbi. Takrat je spoznal, kako jih spoznas, sprejmes in jih imas rad. Naucil se je ljubiti samega sebe, ne da bi se se kdaj primerjal z drugimi, ne da bi se obsojal in grajal. Srecal je starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji poti?« »Spoznal sem,« je dejal Princ »ce se bom sovrazil in se ne sprejemal taksnega kot sem, ne bom nikoli zadovoljen in srecen sam s sabo. Naucil sem se sprejeti se, popolnoma in brezpogojno.« »To je dobro,« je dejal starec. »To je prvo pravilo modrosti.« »Zdaj se lahko vrnes skozi tretja vrata.« Kmalu je bil na drugi strani, ko je v daljavi zagledal zadnjo stran drugih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI DRUGE«. Najvecje presenecenje zanj je bilo, da ni vec videl nepopolnosti drugih, njihovih napak, vsega, kar ga je v preteklosti sramotilo in proti cemur se je boril. Spet je srecal starega modreca. »Cesa si se naucil na svoji Poti?« ga je vprasal. »Spoznal sem,« je dejal Princ »da, ce sem zadovoljen sam s sabo, ne morem vec kriviti drugih za njihove napake in me ne morejo vec strasiti.« »Spoznal sem, kako lahko sprejmem in ljubim druge, popolnoma in brezpogojno.« »To je dobro,« je dejal starec.« »To je drugo pravilo modrosti.« »Lahko se vrnes skozi druga vrata.« Ko je tako stopil skozi druga vrata, je ze od dalec opazil zadnjo stran prvih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI SVET«. »Kako cudno,« je dejal »da teh besed nisem opazil ze prej.« Ozrl se je okoli sebe in videl svet, ki ga je hotel prej premagati, preoblikovati, spremeniti. Presenecen je bil nad njegovo cistostjo in lepoto. Presenecen je bil nad njegovo popolnostjo. Vseeno je bil to isti svet kot prej. Se je svet spremenil, ali je bil njegov pogled nanj drugacen? Srecal je starega modreca, ki ga je vprasal: »Cesa si se naucil na svoji poti?«

»Spoznal sem, » je dejal Princ »da je svet odsev moje duse.« »Moja dusa ne more videti sveta, vidi le samo sebe v tem svetu.« »Ko je moja dusa srecna in radostna, je tak tudi svet.« »Ko je dusa premagana, takrat se ji svet zdi zalosten.«  »Svet, sam po sebi, ni niti vesel, niti zalosten.« » Svet JE tu, obstaja, je vse.«  »Naucil sem se ga sprejeti, ne da bi ga pri tem obsojal; sprejeti popolnoma in brezpogojno.« »To je tretje pravilo modrosti,« je dejal stari modrec. »Zdaj si pomirjen sam s sabo, z drugimi in s svetom.« Princa je preplavil mocen obcutek mirnosti, jasnosti in polnosti. V njem se je naselil mir. »Zdaj si pripravljen, da stopis skozi zadnji prag,« mu je dejal stari modrec. »Ta, ki vodi od miru polnost do polnosti miru.«

Vir: Christian Godefroy

Laurel & Hardy-The Dentist 1931

Laurel & Hardy - Hollywood Party (1934)

Charlie Chaplin

P.S., VČASIH ENOTAVNO PAŠE!

METULJČICA BO!

MOJ INDIJANEC JE V TEŽKEM PROCESU;

ŠE MALO IN POSTAL BO POGLAVAR!

JAZ PA…

SE PONIŽNO V SRCU ZAHVALJUJEM VSEM BOGOVOM,

BOŽANSTVOM IN VESOLJU,

DA MI  STOJIJO OB STRANI.

IN ČUTIM MIR, SREČO IN VESELJE!

Čivka

ZDAJ VEM, ZAKAJ SEM NA SVOJEM BLOGU NAPISALA, DA JE ČAS RELATIVEN POJEM. KER JE RES. IN TE ZADNJE MESECE SE MOJ ČAS GIBLJE PO NEKI POSEBNI VIBRACIJI DOJEMANJA REALNOSTI IN JE ZELO POVEZANA Z UNIVERZUMOM, TISTIM »VEČJIM« IN »VIŠJIM« OD NAS IN IMA ČISTO SVOJ TEMPO. DA SMO NOSEČNICE ENE ČISTOKRVNE VESOLJKE TRDIM ŽE OD NEKDAJ. S TEMI TREBUŠČKI RACAMO PO NAŠI ZEMLJICI, V TEMNIH NOČEH, KO NE MOREMO SPATI IZ NEŠTETIH RAZLOGOV, SI SVETIMO Z ISKRICAMI SREČE V OČEH IN OB KAKŠNI TEŽKI PREIZKUŠNJI (KI JIM NA ŽALOST NISMO IZVZETE) PA SAMOZAVESTNO POGLEDAMO V PRIHODNOST IN V NJEM NAJDEMO UPANJE IN NOTRANJO MOČ ZA PREMAGOVANJE VSAKODNEVNIH IZZIVOV.

KLIČEŠ ME…

SPOROČAŠ MI, DA JE MOJ ČAS NAPOČIL.

PRIDEM…

TAKO KOT VEDNO!

ČIVKA

POLICISTI SO SE ZA KONEC TEDNA ODPRAVLJALI NA TABORJENJE. DA BI JIM ČAS HITREJE MINIL IN SE NE BI DOLGOČASILI, SO SE DOGOVORILI, DA VSAK S SEBOJ PRINESE KAKŠNO DRUŽABNO IGRO. KO SO V KAMPU POSTAVILI ŠOTOR, SE JE EDEN OGLASIL: NO, KAKŠNE DRUŽABNE IGRE STE PRINESLI S SEBOJ? JAZ SEM PRINESEL PIKADO. JAZ SEM S SEBOJ VZEL ŠAH, JE REKEL DRUGI. JAZ PA MONOPOLI, SE JE OGLASIL TRETJI. JAZ PA ALLWAYS VLOŽKE, JE PONOSNO POVEDAL ČETRTI. ALLWAYS VLOŽKE? SO SE ZAČUDILI OSTALI TRIJE POLICISTI. ZA KAJ PA BOŠ POTREBOVAL VLOŽKE? ENKRATNI SO. NA TELEVIZIJI SEM VIDEL REKLAMO, DA Z ALLWAYS VLOŽKI LAHKO DELAŠ KAR HOČEŠ: PLAVAŠ, JAHAŠ, TEČEŠ, IGRAŠ TENIS….

KO SE V MENI DVIGNE NEMIRNI DUH, JAZ TEMU PRAVIM, DA SE JE V MENI DVIGNIL DUH VOLKULJE, NE POMAGA NE DOBRA KNJIGA, NE POGOVOR, NE DOBER FILM AMPAK SAMO ENO: GIBANJE IN TIŠINA OKOLI MENE. ŽE CEL TEDEN V SEBI NOSIM NEK NEMIR, »BREZ VZROKA« IN TAKRAT SE NAJBOLJ VARNO POČUTIM NEKJE NA KAKEM VISOKEM HRIBU, KO JE VSE »POD MENOJ« IN VSE »NAD MANO«. DA SLIŠIM ŠUMENJE VETRA, KAKO SUHO VEJEVJE POKA POD MOJIM KORAKOM, PTIČJE PETJE IN ZAČUTIM SVOBODO OKOLI SEBE. STENE ME V TAKEM STANJU SAMO ŠE BOLJ UTESNJUJEJO… IN TAKRAT POTREBUJEM PRESNETO VELIKO KISIKA.

»NEMIR NI BEG, AMPAK ISKANJE. ČE JE MISLI VELIKO IN ČUSTEV ŠE VEČ, JE BOLJE, DA SE SPRAVIMO V GIBANJE. S HOJO SI ZBISTRIMO MISLI, BOLJE VIDIMO IN OSTREJE ČUTIMO.«

 SUSANNA TAMARO, IZ KNJIGE:  »VEČ OGNJA, VEČ VETRA« (TOPLO PRIPOROČAM!)

HJA, ZGODILO SE JE V TRENUTKU, KO ME JE IZ NEZNANEGA RAZLOGA IZVRGLO IZ ORBITE »VARNEGA« DRUŽINSKEGA RITUALA. IZ NOČI SEM PRERASLA »OČKOVO PUNČKO« IN POSTALA SAMOSVOJA, TRMOGLAVA, ODREZAVA, ZASANJANA IN PREDVSEM NEDOSTOPNA ZA MOJE DOMAČE. NEKA POSEBNO NORA EKSPLOZIVNA ENERGIJA SE JE V PUBERTETI NASELILA V MENI. ZAČELA SEM POSLUŠATI ROCK; BOLJ KO JE RAZBIJALO, »POKALO«, BOLJ MI JE BILO VŠEČ (MOJIM STARŠEM PA SEVEDA NITI NAJMANJ NE), BOLJ KOT JE BIL DIVJI RITEM VEČJI OBČUTEK SEM IMELA, DA OBSTAJA ŠE NEKAJ VEČ, KOT PA SAMO DOMAČI OKOPI, ZIDOVI IN UKAZI TER USTRAHOVANJA. MOJE SRCE JE PO NARAVI ZELO DIVJE, »BORN TO BE WILDE« BI BIL KAR PRAVI NASLOV… NO, MOJ INDIJANEC BI VAM O TEM LAHKO ZAUPAL ŠE KAJ VEČ SAJ IMA IZKUŠNJE IZ PRVE ROKE, KO SE MENI »ODPELJE«, AMPAK O TEM KDAJ DRUGIČ…

DOLGI SKODRANI LASJE, TESNO OPRIJETE, STRGANO-POŠITE-SPRANE JEANS HLAČE (V SREDNJI ŠOLI SEM SAMO ENKRAT OBLEKLA KRILO IN ŠE TO JE ŠLO ZA STAVO….), KAVBOJSKI USNJENI ŠKORNJI »NA ŠPIC« (OBVEZNO ČRNI!) IN USNJENA KRATKA JAKNA TER SEVEDA JEANS JAKNA… MOJ DOLGOLETNI KONFEKCIJSKI STIL V SREDNJI ŠOLI. KO SMO GA ŠLI ŽURAT SEM BILA SPOSOBNA PREPLESATI PO PET, ŠEST UR SKUPAJ, LAHKO TUDI SAMA, SAMO ČE JE BILA DOBRA GLASBA. SEVEDA ROCK & ROLL. TAKRAT SEM ČUTILA NEVERJETNO POTREBO PO NORENJU, MOJE TELO JE BILO KOT MINA, KI JE SAMO ČAKALO, DA SE RAZPOČI.

SEX… MOJA PRVA SPOLNA IZKUŠNJA, PRVA NOSEČNOST, PRVI SPLAV BREZ VEDNOSTI STRŠEV…ZGODBA ZA KDAJ DRUGIČ AMPAK OD TAKRAT SO BILI FANTJE NA »DISTANCI« IN TOČNO SO IMELI ZARISANO ČRTO PRI MENI, DO KOD LAHKO GREDO OZ. TOČNO SO VEDELI, DA ČE JIH BOM, JIH BOM NAPREJ SPUSTILA SAMA. NI BILO ODSTOPANJA; TISTI, KI ME JE PREPRIČEVAL, JE ODPADEL KOT JESENSKI LIST PA ČEPRAV JE BIL LAHKO LEP KOT SAM BOG, IN NIKOLI VEČ NI IMEL MOŽNOSTI VRNITVE V »MOJ KROG«. VEDELA SEM, DA SE JE MARSIKATERO MOŠKO OKO OBRNILO ZA MANO IN DA JE MARSIKATERO SRCE OB MOJEM POZDRAVU VZTREPETALO; ZAVEDALA SEM SE MOČI MOJIH OČI, POGLEDA IN VEDELA SEM, DA SEM »DOBRA«, PA NAJ SE TO ŠE NE VEM KAKO SAMOVŠEČNO BERE ALI SLIŠI… AMPAK TEGA NISEM NIKOLI IZKORIŠČALA, SAJ SEM VEDELA ENO STVAR, DOKLER SAMO GLEDAJO OD DALEČ, SEM VARNA… KER FANTJE HOČEJO SAMO ENO…

DROGE… DVAKRAT SEM POISKUSILA KADITI TRAVO AMPAK, KER SEM SE POČUTILA SAMO ŠE BOLJ NEUMNO, SEM S TO PRAKSO HITRO ZAKLJUČILA KLJUB TEMU, DA JE BILA MOJA DRUŽBA BOLJ KOT NE DRUŽBA MLADIH NAJSTNIKOV, PREDVSEM NERAZUMLJENIH, VSAK NA SVOJ NAČIN UNIKATNI IN SMO VSI PO VRSTI PREIZKUŠALI SVOJE IN MEJE STARŠEV, UČITELJEV. TAKRAT SE JE NA VELIKO KADILO HAŠIŠ IN ZAČELI SO SE PRVI »JAVNI« ZAMETKI HEROINA AMPAK SAMA NIKOLI NISEM NIČESAR OD TEH DVEH SUBSTANC POIZKUSILA, EDINA V DRUŽBI. JAZ SEM BILA TISTA, KI SEM JIH V MRZLIH TEMNIH NOČEH VARNO SPRAVILA DOMOV; KARKOLI JE V TISTIH ČASIH DOM ŽE POMENIL IN PRE-POSLUŠALA TISOČ IN ENO ŽALOSTNO DRŽINSKO ZGODBO Z ENAKO VSEBINO: BOLEČINA.

ALKOHOL… NAJRAJE SEM (IN ŠE, HI HI) PILA PIVO. VINO NE, KER JE PREHITRO PREŠLO V KRI, ŽGANIH PIJAČ NISEM PRENAŠALA, BRUHALA PA SEM ŠE NAJMANJ RADA,  TOREJ… JA, PIVO, ŠE DANES.

MI JE IZ PUBERTETNIŠKIH ČASOV ZA KARKOLI ŽAL? NE, NITI ZA ENO STVARJO. Z VESELJEM SE OBRNEM NAZAJ V TISTE UPORNIŠKO DIVJE ČASE…

P.S., ZASEDBE CINDERELLA NE MORETE POSLUŠATI PO TIHO, ZATOREJ NE ŠPARAJTE ZVOČNIKOV, LEPO PROSIM….

VČERAJ SEM  V BOLNICI DOŽIVELA NEVERJETEN TRENUTEK, KI GA ŽELIM DELITI Z VAMI SAJ IMA GLOBOKO SPOROČILO. UPAM, DA MI BO USPELO Z BESEDO UJETI TISTO ENERGIJO, KI JE SEVALA IZ PACIENTKE, STARE KREPKO ČEZ OSEMDESET LET, NEPOKRETNE. MENE SE JE GLOBOKO DOTAKNILO IN DOMOV SEM ŠLA GANJENA IN HKRATI HVALEŽNA, DA MI JE BILO DANO DOŽIVETI TA TRENUTEK…

OD MOJEGA INDIJANCA MAMA IMA DANES OPERACIJO NA KOLENU. ZATO JE ŽE VČERAJ IMELA SPREJEM V BOLNICI, DA JI NAREDIJO ŠE ZADNJE POTREBNE PREISKAVE PRED DANAŠNJO OPERACIJO. SPREJEM V SOBO JE BIL ZA VSE TRI KAR MALO NEPRIJETEN. TISTI, KI STE ŽE DOŽIVELI TO IZKUŠNJO POTEM VESTE, DA SO LAHKO TI SPREJEMI ZELO NEOSEBNI, KLJUB NASMEHOM SESTER NA OBRAZU IN DA SI ZA ZAPOSLENE SAMO ŠTEVILKA POSTELJE IN SOBE. »ŠE EN PRIMEREK« IN ADMINISTRACIJA PAČ MORA BITI ZADOVOLJENA. SAJ POZNATE TISTI STRAH, KI KLJUVA V NAŠIH SRCU KLJUB TEMU, DA UPAMO NA NAJBOLJŠE. MAMA SE JE KAR V REDU DRŽALA, DOKLER NISVA OSTALI SAMI IN SEM JO PRIJELA ZA ROKO, KO SEM SE USEDLA NA ROB NJENE POSTELJE. KROKODILJE SOLZE SO SPOLZELE PO NJENEM OBRAZU, KI SO TUDI MENE ZELO ŠOKIRALE, SAJ JE NISEM NAVAJENA Z SOLZAMI V OČEH. A BIL JE TRENUTEK, KO MI JE POKAZALA DELČEK SVOJEGA SRCA V KATEREM JE TUDI V NJEM ZASIDRAN STRAH, KI GA NE POKAŽEMO VSAKEMU. SAMO TISTEMU, KI MU ZAUPAMO ZATO SEM BILA Z NJENO ROKO V SVOJI KAR LEPO TIHO, SAJ SE JE V TISTEM TRENUTKU SOOČALA Z SVOJIMI ČUSTVI IN ŠELE TAKRAT, KOT DA SE JE DEJANSKO ZAVEDALA: TAKO, SEDAJ PA GRE ZARES! NA TO OPERACIJO JE ČAKALA ŠTIRI LETA!

OB NJENI POSTELJI LEŽI ŠE STAREJŠA GOSPA, KI JE SPALA. ZATO JE TUDI NISEM POSEBEJ OPAZILA A ČLOVEK NIKOLI NE VE ZA KATERIM GRMOM TIČI ZAJEC… IN TAKO SE MI JE TA »ZAJEC« POKAZAL PROTI VEČERU, KO SVA Z MOJIM ŠLA POGLEDAT, KAKO JE Z MAMO IN ČE KAJ RABI. HVALA BOGU STANUJEVA BLIZU BOLNICE TAKO, DA SVA LAHKO VSAK TRENUTEK TAM, ČE BI KARKOLI POTREBOVALA.

NO, MAMA SE JE KAR HITRO »VKLOPILA« NA SPREMEMBE, KAR JE PRI NJENIH 74 LETIH IN DA JE PRVIČ V BOLNICI , ZAVIDANJA VREDNO. PRIŠLA SVA RAVNO V ČASU VEČERJE IN TAKO SO JIM V SOBI RAZDELILI HRANO. TO JE BILA MAMINA ZADNJA HRANA, KI  JO JE LAHKO ŠE POJEDLA. NASLEDNJI OBROK DOBI DANES PROTI VEČERU. IN TAKO JE V SOBO PRIŠEL MLAD FANT, KI JE ZAČEL HRANITI STARKO V SOSEDNJI POSTELJI. ŠTIRI ŽLICE JUHE, DVE ŽLICI NEKE PASIRANE ZELENJAVNE ZADEVICE IN ŠTIRI ŽLICE PUDINGA, NA KATEREM SO ŽE BILA NJENA ZDROBLJENA ZDRAVILA. IN TO JE TO!  ZA TEH DESET ŽLIC JE BILO POTREBNIH DOBRIH TRIDESET MINUT! IN TAKRAT SEM OPAZILA, DA GOSPA DELUJE V NEKEM ČISTO DRUGAČNEM ČASOVNEM RITMU OZ. DA ZANJO ČAS NE OBSTAJA. NJENE MODRE OČI SO ZRLE V NEK DRUGAČEN PROSTOR, VIDELA JE NEKAJ, KAR MI OSTALI V SOBI ZAGOTOVO NISMO. IN TAKO JE MED HRANJENJEM TEMU STREŽNIKU ZAUPALA, DA GRE V SREDO DOMOV. KO BODO DOBILI PRAVO POSTELJO ZA NJO. IN DA JI JE MED TEM, KO JE BILA ONA V BOLNICI UMRL NJEN MOŽ. DA SO GA ŽE POKOPALI. IN, DA SE NITI POSLOVITI NI MOGLA OD NJEGA. IN TA ZADNJI STAVEK JE POVEDALA TAKO ČUTNO IN Z TAKO ŽALOSTJO V GLASU, DA JE ZABOLELO ŠE MENE. ENA SAMA ŽALOST A NOBENE ČUSTVENE BOLEČINE. BREZ SOLZ, SAMA ŽALOST… SI ZNATE PREDSTAVLJATI TA OBČUTEK??? MENI JE DOBESEDNO ZLEDENELA KRI PO ŽILAH! IN TUDI MOJ JE POSTAL ZELEN V OBRAZ IN JE OTRPNIL. SAMO SPOGLEDALA SVA SE IN OSTALA BREZ BESED. KAR »KNEDL« SVA DOBILA V GRLU, KI SVA GA OBA TEŽKO POŽRLA.

»SAMO TO MI JE HUDO, KER SE NISVA MOGLA POSLOVITI« SO BILE NJENE BESEDE, KI JIH JE IZREKLA ŠE KAR NEKAJKRAT. VEDNO TIŠJE DOKLER NI ZOPET ZADREMALA. POSTELJO JE IMELA DVIGNJENO, OČITNO JIH TAKO PUSTIJO NEKAJ ČASA, DA SE JIM HRANA »ULEŽE«, DA JIM VSAJ TISTO NEKAJ MALEGA OSTANE V ŽELODCU. MED TEM, SVA SE MIDVA ŠE MALO POGOVARJALA Z MAMO IN SE POČASI ZAČELA POSLAVLJAT. NO, ONA NAJU JE ZAČELA »NAGANJATI« DOMOV. IN KAR NAENKRAT MI TA STARKA REČE: »GOSPODIČNA, MI LAHKO ZRAVNATE POSTELJO?« DEBELO SEM JO POGLEDALA SAJ MED TEM ČASOM NISEM IMELA OBČUTKA, DA ME JE SPLOH VIDELA, ŠE TISTIH NEKAJ TRENUTKOV NE, KO JE GLEDALA. POIZKUSILA SEM JI USTREČI AMPAK TE BOLNIŠKE POSTELJE SO ZAME »ŠPANSKA VAS« IN TAKO MI JE NA POMOČ PRISKOČIL MOJ DRAGI. NEKAKO NAMA JE SKUPAJ USPELO VZGLAVJE PORAVNATI IN MED TEM SEM JI JAZ POGLEDALA V NJENE NEBEŠKO MODRE OČI A NJEN POGLED JE BIL USMERJEN »NEKAM«… V NJENIH OČEH PA NEK POSEBEN SIJAJ…    »NE, NI ŠANSE DA ME VIDI«,  SEM SI MISLILA SAMA PRI SEBI.

KO SEM JI JAZ POSPRAVILA ŠE SLINČEK SE JE MOJ POSLAVLJAL OD MAME IN JI ZA POGUM SEVEDA ZAŽELEL VSE NAJ NAJ TER JI NAMENIL VELIK TOPEL OBJEM. IN TAKRAT STARKA ZOPET SPREGOVORI: »O, TO RADA VIDIM! TO IMAM NAJRAJE! LJUBEZEN… TAKO LEPA JE!«

DRAGI MOJI, KO JE TO POVEDALA JE IMELA OČI ZAPRTE! KAKO JE VEDELA, DA SE MOJ DRAGI RAVNO V TISTEM MOMENTU POSLAVLJA OD MAME Z OBJEMOM IN POLJUBOM, NIMAM POJMA, A OD NJE JE ZAŽAREL TAK NOTRANJI MIR IN SPOKOJNOST, DA SEM SAMA MAMI SAMO POMAHALA V SLOVO IN Z SOLZAMI V OČEH ŠLA SKOZI VRATA. ZAČUTILA SEM TAK NOTRANJI MIR IN TISTO BREZPOGOJNO LJUBEZEN DO »NEČESA«, DA VAM TEGA Z BESEDO NE ZNAM OPISATI. V TRENUTKU MI JE POSTALO TAKO VROČE V TELESU, KOT DA ME JE NEKDO »PRIŽGAL«! NEKA POSEBNA ENERGIJA JE VSTOPILA VAME, KOT DA MI JE S TISTIM TRENUTKOM TA STARKA OMOGOČILA, DA SEM SE TUDI SAMA LAHKO »DOTAKNILA« S SVOJIMI ČUTILI NA SVOJ NAČIN »NEKAJ VEČ, NEKAJ VEČJEGA«, KAR NAS ZAGOTOVO OBDAJA IN JE Z NAMI VSAK TRENUTEK. SAMO MI SMO TAKO ODDALJENI OD »TEGA« LEPEGA, BOŽANSKEGA. IN ZA NA KONEC VAM LAHKO NAPIŠEM SAMO ŠE TO SPOZNANJE S KATERIM SEM VČERAJ ZAPUŠČALA BOLNICO: »ŽIVLJENJE JE VELIKO VELIČASTNEJŠE IN MOGOČNEJŠE, KOT SMO MI SPLOH SPOSOBNI ZAZNATI IN SI ZAMISLITI. IN RES JE, LJUBEZEN JE VSE ALI NIČ IN VSAK IMA TA DAR V SEBI: ČUTITI! SAMO UPATI SI MORAMO IN SE PREDATI, PA LAHKO TUDI LETIMO! ZDAJ TO VEM!« 

ČIM MANJ NAPOREN TOREK VAM ŽELIM!

DA SMO NOSEČNICE V ENEM ČISTO DRUGEM SOZVOČJU Z NARAVO, Z SVETOM, OKOLICO OKOLI SEBE IN V ODNOSU DO SAME SEBE NI POTREBNO POSEBEJ POUDARITI, ALI NE? TI HORMONI ALI KARKOLI SE PAČ ŽE MNOŽIČNO PRETAKA PO NAŠIH ŽILAH V TEM POSVEČENEM STANJU, PROIZVAJAJO TUDI NEVERJETNA ČUTENJA, MENJAVANJA VOLJE, OKUSA IN ENERGIJE. ENKRAT MI KAZALEC ENERGIJE KAŽE NA “FULL” DRUGIČ PADE ČISTO NA “EMPTY”. SPOSOBNA SEM SE SMEJATI IN JOKATI HKRATI. JESTI SLADKO IN KISLO HKRATI. PA TUDI SAMA PSIHA JE SPREMENILA SVOJO VIBRACIJO TAKO, DA SEM ŽE PRAV DOKTORIRALA V »SKRIVANJU« STVARI PRED SAMO SEBOJ… KJE ŽE IMAM TO IN TO…. KAM SEM DALA TISTO… ??? VEČNO ISKANJE KLJUČEV, TELEFONA, DENARNICE IN ZMEDA V TRGOVINO: PO KAJ ŽE…??  MOJA HOJA PA JE IZ DNEVA V DAN BOLJ PODOBNA RAČJEMU CAPLJANJU. MOJ METULJČEK SI JE IZBRAL BOLJ KRIŽNO LEGO V MENI IN VČASIH IMAM OBČUTEK, DA IMAM NAMESTO OTROKA V KRIŽU NEK RAZTEZEVALNIK, KI PRITISKA NA VSE MOŽNE NAČINE. GOR, DOL, LEVO… DESNO. KADAR GREVA Z MOJIM INDIJANCEM NA SPREHOD IZGLEDA, KOT DA ME ZA ROKO VLEČE, KAJTI ZARADI TREBUŠČKA, KI POSTAJA IZ DNEVA V DAN VEČJI IN TEK RAZNIH PRITISKOV V KOLKIH IN KRIŽU JE MOJ TEMPO HOJE DRASTIČNO UPADEL. IN RAVNO MED HOJO IMA MOJ METULJČEK PRAV POSEBNE RAZTEZEVALNE IN NE VEM KAKE VSE ŠE VAJE IN MI ŠE KAKO DA VEDETI, DA JE VESEL IN POLN ŽIVLJENJA. ZATO SO MOJI POSTANKI V NEŽNIH KLANCIH OBVEZNI. NA TA RAČUN SE ZNAVA VESELO NASMEJATI SAJ JE PROTI KONCU SPREHODA MOJ DRAGI ŽE PRAVI »VLAČILEC«, KER SE MENI ŽE PRIKAZUJE POSTELJA 300 M PRED DOMOM IN ZARADI SVEŽEGA VNOSA KISIKA TUDI NAŠ HLADILNIK POLN DOBROT. AMPAK DOBRO, TO SO PREHODNE TEŽAVICE, KI BODO S PORODOM SČASOMA IZZVENELE. ČE SO ŽE DVAKRAT NI HUDIČ, DA NE BODO ŠE TRETJIČ! DRUGAČE PA SEM DOBRO, PAČ PRIKUPNO ZMEDENA, KOT RAD REČE MOJ DRAGI !