ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

PRESENETLJIVO JE, KOLIKOKRAT MORA ČLOVEK

PREČKATI ISTO REKO!

(kitajski pregovor)

El Mahdi Abassi je rekel: »Dokazano je, da je vseeno, ali ljudje želijo človeku pomagati, kajti nekaj v njem samem lahko to pomoč prepreči.« Nekateri so tej teoriji ugovarjali, zato je Abassi obljubil, da bo poskrbel za dokaz. Ko so že pozabili na vso reč, je enemu od dvomljivcev velel, naj sredi mosta čez reko pusti vrečo zlata, drugemu pa je rekel, naj pripelje kakšnega hudo zadolženega znanca in ga napoti čez most. Abassi in njegove priče so stali na drugi strani mosta. Ko je dolžnik prišel do njih, ga je Abassi vprašal: »Kaj si videl sredi mosta?« »Nič,« je odvrnil mož. »Kako nič?« »Kakor hitro sem stopil na most, mi je prišlo na pamet, da bi bilo zabavno iti čezenj zaprtih oči. In to sem storil.«

(Iz knjige Sufijske zgodbe modrosti v prevodu Evalda Flisarja )

Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim; da ne iščem razumevanja, temveč da razumem; da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim; kajti skozi dajanje dobimo, v oproščanju nam je oproščeno in skozi smrt se rodimo v večno življenje.Naj se zgodi, o Bog, da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen, razumeti kot biti razumljen, ljubiti kot biti ljubljen. Kajti ko se človek razdaja, dobiva; ko pozabiš nase, te najdejo; ko oprostiš, ti je oproščeno.

Nek starec naj bi imel vse - ljubečega sina, neprecenljivega rasnega konja, vrednega celo bogastvo, ki so mu ga vsi zavidali in večino materialnih dobrin, ki si jih človek želi. Toda nekega dne opazi, da je izgubil najdražjo stvar, ki jo je imel - konj je preskočil ogrado in se izgubil v bližnjih gorah. Sosedje so slišali za to nesrečo in prihajali k njemu z besedami: “Izgubil si konja, kakšna nesreča!” On pa je vedno le odgovoril z vprašanjem: “Kako veste, da je nesreča?” Čez nekaj dni se je konj vrnil s potepa - vedel je, da ga doma vedno čakata hrana in voda. S seboj je pripeljal še dvanajst čudovitih divjih žrebcev. Ko so sovaščani izvedeli, kaj se je zgodilo, so prihajali k starcu in govorili: “Trinajst konjev, kakšna gromozanska sreča.” Moder mož pa jim je le odgovoril: “Kako veste, da je to sreča?” Spomnili so se njegovih besed, ko je naslednji dan sin poskusil zajahati enega od žrebcev. Ta ga je vrgel s sedla, ob tem pa se je deček tako poškodoval, da so zdravniki ugotovili, da bo vedno na eno nogo šepal. Kmetje iz vasi so spet prihiteli k njemu in mu izkazali sočustvovanje: “Tvoj edini sin, pa za vedno invalid. Kakšna nesreča!” Kmet pa jim je spet odgovoril: “Kako veste, da je ravno nesreča?” Minili so meseci in približno čez leto dni je začela divjati vojna. Po vseh vaseh so zbirali može in fante. Pobrali so vse le fanta so pustili, ker je bil invalid. Čez teden dni so izvedeli, da so vsi vojaki padli v bitki…

P.s., Se iskreno opravičujem, tudi tukaj nima podatka, kje sem to zgodbo prebrala ampak imam pribeležen samo datum, kdaj sem jo prebrala: 26.02.1993. Če to zgodbo kdo že pozna in ve vir, kjer je bila že napisana, naj mi prosim sporoči v komentarju. Hvala!

(na sliki: mandala harmonije)

NEKAJ ZNAMENJ IN SIMPTOMOV NOTRANJEGA MIRU

Mišljenje in dejanja so spontani, ne izhajajo iz strahov zaradi preteklih doživetij. Očitna zmožnost uživanja v vsakem trenutku. Pomanjkanje zanimanja za obsojanje drugih. Pomanjkanje zanimanja za interpretiranje tega, kar počno drugi. Pomanjkanje zanimanja za konflikte. Pomanjkanje sposobnosti, da bi nas skrbelo. Pogosti in mogočni občutki spoštovanja. Zadovoljstvo ob povezanosti z drugimi in naravo. Pogosti napadi smehljanja. Povečana sprejemljivost za ljubezen, ki jo razširjajo drugi, pa tudi neustavljiva potreba, da bi jo razširjali sami. Peace Pilgrim

P.S., več mandal si lahko ogledate na tem linku: http://www.chakramandalas.net/ )

Kdor pozna vašo skrivnost,

Je gospodar vaše svobode.

La Rochefoucauld

Zelo rada zbiram zgodbice, ki imajo v sebi neko globje sporočilo. Imam jih res veliko zbranih v zvezku. Po navadi zraven pripišem datum, kdaj in od kod sem kako zgodbo prebrala, tale zgodba o slavčku pa nima ne datuma ne vira… Vsaj v mojem zvezku ne.  In ker sem jo danes tudi sama prebirala po zelooo dolgem času sem se odločila, da jo zaupam tudi vam. Naj vam polepša dan! 

V neki vasi so na sredi vasi imeli veliko lipo.  Vaščani so se poznali med sabo in si pomagali, potem pa je kar naenkrat vse napadla njim neznana bolezen.  Simptomi te bolezni so bili razdražljivost, jeza, prerekanje brez pravega razloga in prišlo je celo do nekaj pretepov med vaščani.  Nekateri so od tega celo zboleli in nekateri tudi umrli. Potem se je pa zgodila neka nenavadna stvar. Na lipo sredi vasi je vsak dan priletel nek slavček prav posebne sorte.  Njegovo petje je bilo tako milo zvočno, tako jasno in tako glasno,  da so mu vsi vaščani prisluhnili in začeli postajati dobre volje,  bolni so pričeli ozdravljati in vse je pričelo biti nekako tako kot je bilo nekoč.  Zdelo se je celo, da ta slavček prav posebne sorte razume tudi človeško govorico, saj se je celo odzval in priletel na kako okensko polico in še posebej lepo zapel, če ga je kdo poklical. Slavček pa je priletel v vas, samo kadar se je njemu zahotelo in pel samo ob tistih urah, ki so njemu bile pogodu. Vaščani so se odločili, da bodo slavčka ujeli in ga namestili v kletko na lipo, tako da jim bo pel noč in dan in ne samo takrat ko se njemu zahoče in kadar on prileti na lipo. Nastavili so mu limance in razne druge pasti, slavček pa po tem dogodku sploh ni priletel niti prvi dan, niti drugi, niti tretji dan, skratka ni ga bilo več. Eden od vaščanov, ki je enkrat posnel njegovo petje, se je domislil, da bi na lipo obesili zvočnike iz katerih bi se slišalo slavčkovo petje. Res so to storili in bili vsi zadovoljni. Ampak slavček prav posebne sorte je vsak dan pel popolnoma druge viže,  iz zvočnikov je pa vedno donela ista melodija.  Čeprav je sprva izgledalo, da slavčkovo posneto petje iz zvočnikov lepo deluje, se je izkazalo, da ni bilo tako, saj so se vaščani spet začeli prepirati in ljudje so spet začeli obolevati. Vaščani so se zbrali in tuhtali kaj storiti in kako privabiti pravega slavčka prav posebne sorte spet nazaj. Nekdo se je domislil, da bi vse limance in pasti odstranili in da bi odstranili tudi zvočnike in v mislih prosili naj se slavček vrne nazaj. Res so to storili in glej začuda se je slavček prav posebne sorte takoj vrnil nazaj, kot bi ves čas čakal, da ljudje storijo tisto, kar je zanj in za njih prav. V vasi je spet zavladalo harmonično življenje in nikomur ni niti padlo na pamet, da bi še kdaj pomislil, da bi bilo dobro slavčka ujeti. Če tudi ti zaslišiš slavčka prav posebne sorte, ki posebej lepo poje, mu prisluhni iz globine svojega srca, morda bo tudi tebe spravil v dobro voljo… Kaj mislite, kje ta slavček najlepše poje?  Zagotovo je tudi vam že kdaj zapel svojo pesem pa ga niste slišali, ker »niste imeli časa« ali »je prišlo kaj vmes«. Se vam sanja, kje ta slavček dejansko živi?  

Je notranja vrednota, ki jo vlijete v dejavnost, katero opravljate. Je odnos, notranji pristop – kako gledate na stvari… Ne more biti vsakdo slikar – in tudi ni nobene potrebe po tem. Če bi bili vsi slikarji, bi bil svet zelo grd; težko bi živeli v njem. In ne more biti vsakdo plesalec in tudi po tem ni nobene potrebe. Toda vsakdo je lahko ustvarjalen. Karkoli delate, če delate z radostjo, če delate ljubeče, če vaše dejanje ni zgolj pridobitniško, potem je ustvarjalno. Če v vas iz njega nekaj raste, če vam daje rast, potem je duhovno, je ustvarjalno, je božansko. Čim bolj ustvarjalni ste, tem bolj ste božanski. Vse religije na svetu trdijo, da je bog stvarnik. Ne vem, ali je stvarnik ali ne, vem pa eno: čim bolj ustvarjalni postanete, toliko bolj božanski ste. V resnici je doživetje ustvarjalnosti vstop v skrivnost. Postopek, tehnika in znanje so samo orodje, ključ je prepustitev energij, ki dajejo rojstvo vsem stvarem. Ta energija nima oblike ali strukture, vendar iz nje prihajajo vse oblike in strukture. Ljubite tisto, kar delate. Ko vaša ustvarjalnost doseže vrhunec, ko postane ustvarjalnost vse vaše življenje, živite v bogu. Zato bo najbrž res stvarnik, kajti ljudje, ki so bili ustvarjalni, so mu bili najbližje.

OSHO

Vsak človek je umetnik in naša največja umetnina je življenje. Ljudje zaznavamo življenje in skušamo iz njega izluščiti smisel z izražanjem svojih zaznav z besedami, glasbo in drugimi umetniškimi izraznimi sredstvi. Zaznavamo življenje, nato pa iz njega ustvarjamo zgodbe, da bi upravičili, opisali in razložili naše dojemanje in čustvene odzive. Vsi ljudje smo pripovedniki in prav zaradi tega smo umetniki. (Don Miguel Ruiz - na sliki)

Hrast je umiral, ker ne more biti visok kot smreka.

Smreka zato, ker ne more imeti grozdov kot trta.

Trta pa je umirala zato, ker ne more cveteti kot vrtnica.

Samo mačeha je bila sveža in cvetoča kot vedno:

»Sprejela sem dejstvo, da sem mačeha – in ker ne morem biti kaj drugega, bom mačeha po svojih najboljših sposobnostih!« 

Tukaj si zato, ker te svet potrebuje takega kot si. Sicer bi bil namesto tebe nekdo drug.

Zakaj bi moral postati Buda; če bi Bog želel drugega Budo, bi jih lahko ustvaril, kolikor bi si jih želel. Pa je ustvaril samo enega – in ustvaril je TEBE!