Poglej me v oči
Poglej me v oči,
nežno in iskreno.
Ne laži mi,
kako izgubljen si.
Poglej me v oči
nato jih zapri.
In videl boš,
da v tvojem srcu
vse polno dobrih je stvari!
Arhiv za ‘Moje pesmi’
KOMPAS SRCA
Moja duša stopa po samotni poti.
Kot volk samotar se borim
z nočjo in temo.
Moj krik v luno…
Le Bog ve za to!
Kot zavržen otrok se počutim.
Gazim po tej temi,
Strah se globoko zareže mi v kosti.
Moj krik v luno…
Le Bog ve za to!
Tema postane grozljiva.
Iščem luč, pot iz teme.
Orientacija mi izgine,
izgubim se.
Čustva trkajo mi v prsih,
V glavi zvon bolečine močno doni,
Moje telo vsemu temu
Enostavno več ne sledi.
Kam se naj še obrnem,
Na koga se naj naslonim,
Komu naj zaupam?
Moj krik v luno…
Le Bog ve za to!
Noč ima sedaj vso svojo moč.
Hlad preveva skozi moje telo
Razum v meni končno obmolkne.
Počutim se tako majhno in nevidno
In končno se zlijem s to temo.
Nastane nerazumljiva tišina.
Čas svoj ritem izgubi,
Nobenega občutka več v meni ni.
V prsih me duši.
Je smrt edina rešitev
Iz te temne poti?
Moj krik v luno…
Le Bog ve za to!
Začutim nežen počasen utrip.
Preseneti me ta nežen dotik.
Nekaj dogaja se,
Iščem sledi.
Od kod vse to prihaja,
Saj mene več ni?
Iščem in gledam
A še vedno me tema slepi.
Utrip ne preneha,
Bije vedno močneje.
V prsih se mi nekaj premakne,
Nenadna toplota telo mi ogreje.
Utrip bije svoj ritem,
Moj dih se nanj naravna
In v prsih
mi notranji mir zaigra.
Le kaj bije to v meni
In žene kri po žilah mi?
In zakaj kar naenkrat
Moje telo tako žari?
O, moj Bog, ali si to TI?
Zagledam plamen svetlobe
Vendar ne z mojimi očmi.
To neko druge je videnje,
In Bog mi odgovori:
»Ta utrip je tvoj kompas srca.
Z očmi se videti ga ne da.
Vendar poslušaj ga,
Ker samo on tvojo pravo pot pozna.
Večkrat zapri oči in se mu predaj,
Začuti njegov ritem in
Se po njemu ravnaj.«
Še vedno sem sama v temi
Vendar strah me več ni.
Zdaj ne tavam več sem in tja
Moj kompas srca
Me zelo dobro pozna.
Zato mu zaupam in vanj verujem
In sedaj se še tema z mano igra.
Moj krik v luno…
Bog se mi smehlja!
ajerdnA
Tvoj pogled
V mojo dušo si vstopil brez povabila.
Tvoj pogled je bil dovolj,
Da so se mi tla pod nogami razdrobila.
V mojo dušo si vstopil samo s pogledom.
Brez dotika,
Samo z nasmehom…
V meni nastal je pravi vulkan.
Mojemu razumu čisto nepoznan
In zato tako prekleto močan!
V mojo dušo si vstopil brez povabila.
Tvoje iskrene oči so bile dovolj,
Da v mojo dušo vnesle so spokoj.
Besede so izgubile svojo moč.
Nastala čarobna je tišina
V kateri je čas izgubil ves pomen.
En sam trenutek tvojega pogleda je bil dovolj.
In nikoli več ne bom to,
Kar sem bila prej…
Metulj za Vlatko!
Tako nežno razpre svoja krila,
Da postane neslišna.
Tako nežno se prepusti vetru,
Da postane nedolžna.
Tako nežno se preda soncu,
Da postane mirna.
Tako nežno se usede na cvet,
Da postane igriva.
Tako nežno srka med,
Da postane božanska.
Tako nežno razkrije svojo lepoto,
Da od nje ostane samo ljubezen!
(ajerdnA)
Vlatka, za tebe od mene iz srca…
Sem se učila
Ustrezati merilom,
pa sem v svoji duši
le bolečino vzgojila.
Veliko premalo povedano
Osebnih je bilo besed,
Preveč ukazov
in klevet.
Nesprejetost,
Drug planet,
Moja duša,
Kje (kaj) si svet?
Pri nas smo vzgajali
Občutke krivde,
Iskali krivca,
Našli le lažnivca.
Trgovina v naši družini
Odlično je cvetela.
Ti daš to,
Jaz pa tisto ti bom vzela.
Nesprejetost,
Drug planet,
Moja duša,
Kje (kaj) si svet?
Denarna menjava res da
Ni bila vpeljana,
Naša ranjena čustva
Dovolj so že bila izigrana.
Zdaj pa zdravim
Bolečino svojo.
Jo spoštujem
In razumem.
Bolečina veliko
Mi je dala,
Odprla mi srce
In čudovito ljubezen priklicala.
(ajrednA)
Kadar preveč…
Kadar preveč pričakujem,
Se utrudim.
Kadar preveč želim,
Se utrudim.
Kadar preveč hrepenim,
Se utrudim.
Kadar preveč ljubim,
Se utrudim.
Kadar preveč zahtevam,
Se utrudim.
Kadar preveč delam,
Se utrudim.
Kadar preveč ukazujem,
Se utrudim.
Kadar preveč razmišljam,
Se utrudim.
Kadar preveč razdajam sebe,
Se utrudim.
Kadar sem preveč jezna,
Se utrudim.
Danes sem prekleto utrujena!
(ajerdnA)
Nekoč, nekje, kdo ve…
Nekoč, nekje, kdo ve…
Te bom prijela za roko.
Ti pokazala bom prelepo svetlo nebo.
Nekoč, nekje, kdo ve…
Ti bom narisala nameh na tvoj obraz.
Te bom potolažila,
ko prišel bo pravi čas.
Nekoč, nekje, kdo ve…
Bom tvoj golob miru.
Bom tvoj guru.
Nekoč, nekje, kdo ve…
Do takrat,
še naprej bodi to kar si.
Do takrat,
še naprej manipuliraj z ljudmi.
Do takrat,
še naprej druge krivi za svoje laži.
Do takrat,
še naprej prizadevaj ljudi.
Do takrat,
še naprej glej mimo ljudi.
Do takrat!
Nekoč, nekje, vem…
da počakala te bom.
Te nežno objela
in počasi učila,
da uvidel boš
napake svoje
in spoznal boš,
da to življenje
je samo tvoje!
(ajerdnA)
Nikoli!
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj včasih molčim.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj v prazno strmim.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj tako dobro te poznam.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj rada te imam.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj si samote zaželim.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj vseh svojih misli glasno ne izgovorim.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj jočem v temi.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj tako pomemben si mi.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj me sonce razveseli.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj me laž zaboli.
Nikoli ne boš izvedel,
zakaj ljubim lahko tako močno.
Nikoli ne boš izvedel…
Nikoli!
Ker tebe druga si zdaj želi.
(ajerdnA)
Dol mi visi…
Saj ne,
Da mi vse dol visi.
Samo učim se še,
Da mi prav visi.
Visi?
Ja!
Prav visi?
Ja, ja, ja!
Pa je pomembno,
kako visi?
Ne…
In?
Ja, nič!
Nastopi mučna tišina
In naenkrat vse se ponovi:
Saj ne,
Da mi vse dol visi….
(ajerdnA)
Poscan dan!
Danes je deževen dan,
Pa kaj zato
Prav lepo mi bo!
Gledam skozi okno,
Zunaj vse sivo je
Od dežja in od zemlje.
Nekje v glavi porodi se mi,
Da tudi zemlja umiti se želi.
Pa jaz?Dež pomirja me,
Njegov šepet razvaja me.
Kot bi v moji dušiPral notranjost in govoril mi,
Da življenje lepo je.
Saj narava nič ni kriva,Če slabo se počutim.
Pravzaprav me ona k sebi vabi,
Da na noge me postavi,
Da začutim svoje srce,
Ki pravi mi,
Da prav lepo se mi godi.
Pa naj bo!Danes slabe, jutri dobre volje.
Danes dež, jutri sonce.
Danes solze, jutri smeh.
Danes žalost, jutri veselje.
Danes jeza, jutri ljubezen.
In vse to samo zato,
Ker glas v meni govori,
Da tako se pač živi!(ajerdnA)
